Page 27 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 27
Obdobje prvih znanstvenih zasnov organizirane predšolske vzgoje
— da interesi otrok tvorijo osnovo načrtovanja kurikuluma;
— da so interesi in lastnosti vsakega posameznega otroka v skupini in sku-
pine kot celote osnova za načrtovanje učnih izkušenj;
— da je izobraževanje del življenja in ne nekaj posebnega in naj bi bilo zato
usmerjeno na to, kar oseba mora vedeti in znati sedaj — v tem trenutku
življenja, ne pa, da ga pripravlja za prihodnost. Zato naj bi kurikulum ra-
sel iz situacij doma, pri delu in iz drugih življenjskih situacij;
— da mora biti pedagog občutljiv za vrednote in potrebe družin. Vrednote
in kultura družin ter skupnosti, v katerih živijo, bi se po njegovem mne-
nju morale zrcaliti v instituciji;
— da pedagogi otrok ne učijo le »predmetov«, ampak tudi tega, kako žive-
ti v skupnosti. Prav tako meni, da pedagogi ne učijo le posamezne otro-
ke, ampak oblikujejo skupnost;
— da morajo pedagogi zaupati v svoje zmožnosti in spretnosti, v svoje zna-
nje in izkušnje in ob njihovi rabi omogočati primerne aktivnosti, ki goji-
jo možnosti za proučevanje in dispozicije za učenje pri otrocih;
— da naj bi pedagogi pomagali otrokom, da si le-ti ustvarjajo smisel življe-
nja v svetu;
— da je za pedagoga pomembno, da opazuje otroka in na osnovi tega opa-
zovanja določi, za kakšne vrste izkušenj se otrok zanima in je zanje pri-
pravljen;
— da morajo pedagogi investirati v načrtovanje in organiziranje otrokovih
učnih aktivnosti, kar pomeni, da morajo zasnovati kurikulum na osnovi
poznavanja otrok in njihovih zmožnosti.
Ideje Deweya in ideje gibanja za študij otroka so močno vplivale na pro-
gresivno reformsko gibanje na področju organizirane predšolske vzgoje, ki
je nastalo kot protiutež Fröblovemu modelu. Menili so, da so njegova »da-
rila« za otroke preveč simbolična, abstraktna in nepovezana z otrokovim
življenjem, »zaposlitve« pa preveč utrudljive in preveč strukturirane. V
vrtec so tako prišle različne dejavnosti, v katerih so otroci pridobili izku-
šnje iz »pravega« sveta in osebno pomembne izkušnje, iz katerih otrok
lahko doseže razumevanje sveta. V vrtec pa so vnesli tudi dejavnosti, v ka-
terih je otrok lahko raziskoval svoje neposredno okolje (umetnost, gradnja
s kockami, dramatizacija, tradicionalne pesmi in igre, ki so jih otroci sreče-
vali v svojem okolju) in spoznaval svet.2
2 M. R. Jalongo, J. P. Isenberg, Exploring Your Role – A Practitioner‘s Introduction to Early Child-
hood Education, Merrill 2000.
— da interesi otrok tvorijo osnovo načrtovanja kurikuluma;
— da so interesi in lastnosti vsakega posameznega otroka v skupini in sku-
pine kot celote osnova za načrtovanje učnih izkušenj;
— da je izobraževanje del življenja in ne nekaj posebnega in naj bi bilo zato
usmerjeno na to, kar oseba mora vedeti in znati sedaj — v tem trenutku
življenja, ne pa, da ga pripravlja za prihodnost. Zato naj bi kurikulum ra-
sel iz situacij doma, pri delu in iz drugih življenjskih situacij;
— da mora biti pedagog občutljiv za vrednote in potrebe družin. Vrednote
in kultura družin ter skupnosti, v katerih živijo, bi se po njegovem mne-
nju morale zrcaliti v instituciji;
— da pedagogi otrok ne učijo le »predmetov«, ampak tudi tega, kako žive-
ti v skupnosti. Prav tako meni, da pedagogi ne učijo le posamezne otro-
ke, ampak oblikujejo skupnost;
— da morajo pedagogi zaupati v svoje zmožnosti in spretnosti, v svoje zna-
nje in izkušnje in ob njihovi rabi omogočati primerne aktivnosti, ki goji-
jo možnosti za proučevanje in dispozicije za učenje pri otrocih;
— da naj bi pedagogi pomagali otrokom, da si le-ti ustvarjajo smisel življe-
nja v svetu;
— da je za pedagoga pomembno, da opazuje otroka in na osnovi tega opa-
zovanja določi, za kakšne vrste izkušenj se otrok zanima in je zanje pri-
pravljen;
— da morajo pedagogi investirati v načrtovanje in organiziranje otrokovih
učnih aktivnosti, kar pomeni, da morajo zasnovati kurikulum na osnovi
poznavanja otrok in njihovih zmožnosti.
Ideje Deweya in ideje gibanja za študij otroka so močno vplivale na pro-
gresivno reformsko gibanje na področju organizirane predšolske vzgoje, ki
je nastalo kot protiutež Fröblovemu modelu. Menili so, da so njegova »da-
rila« za otroke preveč simbolična, abstraktna in nepovezana z otrokovim
življenjem, »zaposlitve« pa preveč utrudljive in preveč strukturirane. V
vrtec so tako prišle različne dejavnosti, v katerih so otroci pridobili izku-
šnje iz »pravega« sveta in osebno pomembne izkušnje, iz katerih otrok
lahko doseže razumevanje sveta. V vrtec pa so vnesli tudi dejavnosti, v ka-
terih je otrok lahko raziskoval svoje neposredno okolje (umetnost, gradnja
s kockami, dramatizacija, tradicionalne pesmi in igre, ki so jih otroci sreče-
vali v svojem okolju) in spoznaval svet.2
2 M. R. Jalongo, J. P. Isenberg, Exploring Your Role – A Practitioner‘s Introduction to Early Child-
hood Education, Merrill 2000.
