Page 169 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 169
Sodobno razumevanje kakovosti v organizirani predšolski vzgoji
ja nekateri avtorji143 vidijo v razvoju zmožnosti za opazovanje in analizi-
ranje posledic uporabe različnih učnih pristopov, pojmovanj in materia-
lov za otroke in stalnega prilagajanja svojih dejanj na osnovi sporočil, ki jih
dobivamo od otrok in staršev. Hkrati morajo vzgojitelji biti sposobni po-
staviti svojo implicitno pedagogiko oziroma svoje obnašanje in pojmova-
nje o tem, kar delajo, kaj se dogaja v njegovem oddelku in zakaj, v odnos s
tem, kar počnejo in pojmujejo drugi vzgojitelji v drugih oddelkih, in tudi
s tem, kar od njih pričakujejo vodstvo vrtca, lokalna skupnost, država…
Razmišljujoče učenje iz prakse, ki je značilno za profesionalce, raziskova-
nje in soočanje subjektivnih, implicitnih teorij, postaja v procesu zagota-
vljanja višje kakovosti na področju vzgoje in izobraževanja vse bolj potreb-
no in pomembno,144 saj zagotavlja proces vseživljenjskega učenja.
Pogosto vzgojitelji danes počnejo v oddelku to, kar počnejo zato, ker so
to počeli včeraj, ali ker mislijo, da to drugi od njih pričakujejo, da bodo po-
čeli.145 Gre za neke vrste vztrajanje pri starih vzorcih obnašanja. Ta značil-
nost je še posebej pereča v procesih spreminjanja oziroma reformiranja na
področju vzgoje in izobraževanja, ker na nek način ohranja nespremenjeno
stanje prakse. Še zlasti je ta pojav zaskrbljujoč, če se poveže s prepričanjem,
da je vrtec prostor, kjer se učijo otroci, odrasli pa jih poučujejo. Ta značil-
nost je prisotna tudi na nivoju vrtca, čeprav se na tem nivoju povezuje še z
romantičnim gledanjem na otroka, ki je še tako majhen in se tako ali tako
ne more resno učiti, ampak se samo igra in se ga varuje.
Barth146 meni, da lahko vzgojitelje glede na strokovni razvoj razdelimo
v tri vrste:
— V prvo skupino sodijo tisti, ki niso sposobni in tudi ne pripravljeni, da
bi kritično preučili svojo prakso, pa tudi niso pripravljeni, da bi to sto-
ril kdo drug.
— V drugo skupino sodijo vzgojitelji, ki so kar sposobni in pripravljeni za
stalno preverjanje in reflektiranje tega, kar počnejo in občasno v svoje
delo iz takšne refleksije vnesejo določene spremembe. Za prihodnost na-
črtujejo na osnovi tega, kako stvari potekajo danes. Toda ti vzgojitelji se
ne počutijo dobro, če kdo drug proučuje njihovo prakso. Zadovoljstvo
in potrditev svojega dela dobijo od svojih otrok znotraj oddelka, navzoč-
143 Roland S. Barth, Improving Schools from Within. Teachers, parents, and principals can make
the difference, San Francisco 2000.
144 Cizek, povzeto po: B. Marentič Požarnik, Kako pomembna so pojmovanja znanja, učenja
in poučevanja za uspeh kurikularne prenove (drugi del), Sodobna pedagogika 49/4 (1988), 247.
145 R. S. Barth, n. d., 49.
146 R. S. Barth, n. d.
ja nekateri avtorji143 vidijo v razvoju zmožnosti za opazovanje in analizi-
ranje posledic uporabe različnih učnih pristopov, pojmovanj in materia-
lov za otroke in stalnega prilagajanja svojih dejanj na osnovi sporočil, ki jih
dobivamo od otrok in staršev. Hkrati morajo vzgojitelji biti sposobni po-
staviti svojo implicitno pedagogiko oziroma svoje obnašanje in pojmova-
nje o tem, kar delajo, kaj se dogaja v njegovem oddelku in zakaj, v odnos s
tem, kar počnejo in pojmujejo drugi vzgojitelji v drugih oddelkih, in tudi
s tem, kar od njih pričakujejo vodstvo vrtca, lokalna skupnost, država…
Razmišljujoče učenje iz prakse, ki je značilno za profesionalce, raziskova-
nje in soočanje subjektivnih, implicitnih teorij, postaja v procesu zagota-
vljanja višje kakovosti na področju vzgoje in izobraževanja vse bolj potreb-
no in pomembno,144 saj zagotavlja proces vseživljenjskega učenja.
Pogosto vzgojitelji danes počnejo v oddelku to, kar počnejo zato, ker so
to počeli včeraj, ali ker mislijo, da to drugi od njih pričakujejo, da bodo po-
čeli.145 Gre za neke vrste vztrajanje pri starih vzorcih obnašanja. Ta značil-
nost je še posebej pereča v procesih spreminjanja oziroma reformiranja na
področju vzgoje in izobraževanja, ker na nek način ohranja nespremenjeno
stanje prakse. Še zlasti je ta pojav zaskrbljujoč, če se poveže s prepričanjem,
da je vrtec prostor, kjer se učijo otroci, odrasli pa jih poučujejo. Ta značil-
nost je prisotna tudi na nivoju vrtca, čeprav se na tem nivoju povezuje še z
romantičnim gledanjem na otroka, ki je še tako majhen in se tako ali tako
ne more resno učiti, ampak se samo igra in se ga varuje.
Barth146 meni, da lahko vzgojitelje glede na strokovni razvoj razdelimo
v tri vrste:
— V prvo skupino sodijo tisti, ki niso sposobni in tudi ne pripravljeni, da
bi kritično preučili svojo prakso, pa tudi niso pripravljeni, da bi to sto-
ril kdo drug.
— V drugo skupino sodijo vzgojitelji, ki so kar sposobni in pripravljeni za
stalno preverjanje in reflektiranje tega, kar počnejo in občasno v svoje
delo iz takšne refleksije vnesejo določene spremembe. Za prihodnost na-
črtujejo na osnovi tega, kako stvari potekajo danes. Toda ti vzgojitelji se
ne počutijo dobro, če kdo drug proučuje njihovo prakso. Zadovoljstvo
in potrditev svojega dela dobijo od svojih otrok znotraj oddelka, navzoč-
143 Roland S. Barth, Improving Schools from Within. Teachers, parents, and principals can make
the difference, San Francisco 2000.
144 Cizek, povzeto po: B. Marentič Požarnik, Kako pomembna so pojmovanja znanja, učenja
in poučevanja za uspeh kurikularne prenove (drugi del), Sodobna pedagogika 49/4 (1988), 247.
145 R. S. Barth, n. d., 49.
146 R. S. Barth, n. d.
