Page 171 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 171
Sodobno razumevanje kakovosti v organizirani predšolski vzgoji
zacijo kontrole vzgojitelja ter reakcijo na pojmovanje, da je vzgojitelj pred-
vsem uporabnik teoretičnega znanja in uresničevanja pobud od zgoraj.149
Reflektivnemu razmišljanju pa bi veljalo nameniti mnogo več pozornosti
tudi v procesu usposabljanja bodočih vzgojiteljev.
Samoocenjevanje in samousposabljanje
Vzgojitelji so strokovnjaki, ki so za opravljanje svojega poklica pridobi-
li formalno izobrazbo, kjer bi morali oblikovati tudi osnovne sposobnosti
za odčitavanje močnih in šibkih točk delovanja in pojmovanja svoje vloge.
Obstaja pa velika verjetnost, da tisti vzgojitelji, ki to vedo, tega ne bodo po-
kazali, če okolje, v katerem delajo, ni varno in spoštljivo. Če organiziramo
varno in spoštljivo okolje, bo večina vzgojiteljev izbrala pravo pot in svo-
ja prizadevanja osredotočila k profesionalnemu razvoju na tistem podro-
čju, kjer imajo največjo potrebo. Načeloma lahko trdimo, da vzgojitelji, ki
so vključeni v samoevalvacijo in strokovno usposabljanje, ki so si ju sami iz-
brali, pri tem disciplinirano vztrajajo veliko bolj, kot pa če to od njih zahte-
vajo od zunaj. Ko ljudje izberejo svoje probleme, ki naj bi bili rešeni, ko iz-
berejo svoje lastne projekte in cilje, temu namenijo več energije in časa, kot
pa če to zanje naredi nekdo od zunaj.
Danielsonova in McGreal predlagata, da naj bi osnovo za selekcijo po-
dročij, na katerih bo potekal profesionalni strokovni razvoj, predstavljala
samoevalvacija, ki pa naj bi bila dopolnjena z mnenjem ocenjevalca.150 Me-
nita namreč, da so le posebej izkušeni vzgojitelji zmožni precej natančno
oceniti lastno prakso in tudi potrebe po dodatni profesionalni rasti, no-
vinci pa so pri tem manj izkušeni. Takšno mnenje lahko potrdijo tudi vsi
tisti, ki so kdajkoli skušali graditi vsebino profesionalnega usposabljanja
oziroma razvoja na osnovi analize potreb med izvajalci. Razen redkih iz-
jem so njihove ideje zelo skope. Zato avtorja predlagata, da naj bi evalvaci-
ja za zelo izkušene vzgojitelje temeljila na samoocenjevanju in samousmer-
janju strokovnega razvoja, pri neizkušenih vzgojiteljih pa naj bi bila bolj
usmerjena. Avtorja hkrati menita, da je potrebno nameniti posebno po-
zornost tudi primerom, ko menimo, da ni popolnoma verjeti natančnosti
oziroma ustreznosti samoevalvacije ali če predvidevamo, da vzgojitelji niso
ozaveščeni o vseh vidikih prakse, ki jim je potrebno nameniti pozornost. V
vsakem primeru pa bi naj samoevalvacija predstavljala začetno točko vseh
strokovnih razgovorov v zvezi s profesionalno rastjo in razvojem.
149 B. Marentič Požarnik, n. d.
150 C. Danielson, T. L. McGreal, n. d., 25.
zacijo kontrole vzgojitelja ter reakcijo na pojmovanje, da je vzgojitelj pred-
vsem uporabnik teoretičnega znanja in uresničevanja pobud od zgoraj.149
Reflektivnemu razmišljanju pa bi veljalo nameniti mnogo več pozornosti
tudi v procesu usposabljanja bodočih vzgojiteljev.
Samoocenjevanje in samousposabljanje
Vzgojitelji so strokovnjaki, ki so za opravljanje svojega poklica pridobi-
li formalno izobrazbo, kjer bi morali oblikovati tudi osnovne sposobnosti
za odčitavanje močnih in šibkih točk delovanja in pojmovanja svoje vloge.
Obstaja pa velika verjetnost, da tisti vzgojitelji, ki to vedo, tega ne bodo po-
kazali, če okolje, v katerem delajo, ni varno in spoštljivo. Če organiziramo
varno in spoštljivo okolje, bo večina vzgojiteljev izbrala pravo pot in svo-
ja prizadevanja osredotočila k profesionalnemu razvoju na tistem podro-
čju, kjer imajo največjo potrebo. Načeloma lahko trdimo, da vzgojitelji, ki
so vključeni v samoevalvacijo in strokovno usposabljanje, ki so si ju sami iz-
brali, pri tem disciplinirano vztrajajo veliko bolj, kot pa če to od njih zahte-
vajo od zunaj. Ko ljudje izberejo svoje probleme, ki naj bi bili rešeni, ko iz-
berejo svoje lastne projekte in cilje, temu namenijo več energije in časa, kot
pa če to zanje naredi nekdo od zunaj.
Danielsonova in McGreal predlagata, da naj bi osnovo za selekcijo po-
dročij, na katerih bo potekal profesionalni strokovni razvoj, predstavljala
samoevalvacija, ki pa naj bi bila dopolnjena z mnenjem ocenjevalca.150 Me-
nita namreč, da so le posebej izkušeni vzgojitelji zmožni precej natančno
oceniti lastno prakso in tudi potrebe po dodatni profesionalni rasti, no-
vinci pa so pri tem manj izkušeni. Takšno mnenje lahko potrdijo tudi vsi
tisti, ki so kdajkoli skušali graditi vsebino profesionalnega usposabljanja
oziroma razvoja na osnovi analize potreb med izvajalci. Razen redkih iz-
jem so njihove ideje zelo skope. Zato avtorja predlagata, da naj bi evalvaci-
ja za zelo izkušene vzgojitelje temeljila na samoocenjevanju in samousmer-
janju strokovnega razvoja, pri neizkušenih vzgojiteljih pa naj bi bila bolj
usmerjena. Avtorja hkrati menita, da je potrebno nameniti posebno po-
zornost tudi primerom, ko menimo, da ni popolnoma verjeti natančnosti
oziroma ustreznosti samoevalvacije ali če predvidevamo, da vzgojitelji niso
ozaveščeni o vseh vidikih prakse, ki jim je potrebno nameniti pozornost. V
vsakem primeru pa bi naj samoevalvacija predstavljala začetno točko vseh
strokovnih razgovorov v zvezi s profesionalno rastjo in razvojem.
149 B. Marentič Požarnik, n. d.
150 C. Danielson, T. L. McGreal, n. d., 25.
