Page 172 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 172
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
Načeloma velja, da lahko postanejo vzgojitelji zelo točni pri samoocenje-
vanju. Če pa želimo samoocenjevanje spremeniti v orodje profesionalne ra-
sti, potem je potrebno vzpostaviti sistem dokumentirane refleksije in razi-
skovanja (npr. vzgojiteljev portfolio). Po mnenju Danielsonove in McGre-
ala151 je samoevalvacija nujen sestavni del evalvacijskega postopka in tudi
profesionalne rasti, nikakor pa ni edini. Samoevalvacija nudi dober vir in-
formacij. Če so evalvacijski kriteriji dobro opisani z nivoji kakovosti, lahko
vzgojitelji ugotovijo svoje močne in šibke strani. Vsekakor pa je ta del spod-
buden za vzgojitelja, da preuči svojo prakso in dokaze, ki jih lahko zbere za
svojo samoevalvacijo.
Airasian in Gullickson152 menita, da tvori bistvo vzgojiteljeve samoeval-
vacije prepričanje, da vzgojiteljev glavni razlog za to, da je vključen v profe-
sionalni razvoj, prihaja iz njegovih lastnih izkušenj o tem, kaj pomeni biti
vzgojitelj, in osebne potrebe po razumevanju, kritiki in spreminjanju svoje
prakse. Samoevalvacija je povezana s pojmi, kot so reflektivni praktik, re-
fleksija na prakso, samorazumevanje, akcijsko raziskovanje, analiza prakse
ipd. Vsi ti pristopi na nek način spodbujajo vzgojitelja, da ocenjuje in spre-
mlja svojo prakso na tistih področjih, ki jih sam spozna kot potrebne na-
predka. Potrebo po samoocenjevanju pa lahko izpeljemo iz:
— potrebe vzgojiteljev po profesionalni rasti,
— potrebe po spreminjanju svoje prakse in znanja,
— potrebe po potrjevanju tega, kar vedo in znajo,
— potrebe po tem, da ugotovijo, kako so učinkoviti,
— prepričanja, da so nekateri vzgojitelji sposobni prevzeti odgovornost za
večino svojega profesionalnega razvoja.
Avtorja prav tako zaključujeta, da samoevalvacija nudi vzgojitelju po-
moč pri preverjanju in izboljšanju lastne prakse. Čeprav je samoevalvaci-
ja pomembna in potrebna, je le del neprekinjenega programa vzgojitelje-
ve evalvacije. Samoevalvacija mu predvsem pomaga, da se ozavesti, reflekti-
ra, analizira in naredi odločitve o svoji praksi. Vendar obstaja v večini vrt-
cev potreba po dodatnih načinih evalvacije, saj vzgojitelji niso odgovorni
le sebi, ampak tudi drugim: otrokom, staršem, kolegom, s katerimi delajo,
vrtcu, vodstvu vrtca, kjer so zaposleni, in končno svoji stroki, ki ima svoje
standarde in pričakovanja.153
151 C. Danielson, T. L. McGreal, n. d.
152 Peter Airasian, Arlen Gullickson, Teacher Self-Evaluation, v: J. H. Stronge (ur.), n. d.
153 Carol Anne Dwyer, Daniel L. Stufflebeam, Teacher evaluation, V: D. C. Berliner, R. C. Cal-
fee (ur.), Handbook of Educational psychology, New York 1996, 765– 786.
Načeloma velja, da lahko postanejo vzgojitelji zelo točni pri samoocenje-
vanju. Če pa želimo samoocenjevanje spremeniti v orodje profesionalne ra-
sti, potem je potrebno vzpostaviti sistem dokumentirane refleksije in razi-
skovanja (npr. vzgojiteljev portfolio). Po mnenju Danielsonove in McGre-
ala151 je samoevalvacija nujen sestavni del evalvacijskega postopka in tudi
profesionalne rasti, nikakor pa ni edini. Samoevalvacija nudi dober vir in-
formacij. Če so evalvacijski kriteriji dobro opisani z nivoji kakovosti, lahko
vzgojitelji ugotovijo svoje močne in šibke strani. Vsekakor pa je ta del spod-
buden za vzgojitelja, da preuči svojo prakso in dokaze, ki jih lahko zbere za
svojo samoevalvacijo.
Airasian in Gullickson152 menita, da tvori bistvo vzgojiteljeve samoeval-
vacije prepričanje, da vzgojiteljev glavni razlog za to, da je vključen v profe-
sionalni razvoj, prihaja iz njegovih lastnih izkušenj o tem, kaj pomeni biti
vzgojitelj, in osebne potrebe po razumevanju, kritiki in spreminjanju svoje
prakse. Samoevalvacija je povezana s pojmi, kot so reflektivni praktik, re-
fleksija na prakso, samorazumevanje, akcijsko raziskovanje, analiza prakse
ipd. Vsi ti pristopi na nek način spodbujajo vzgojitelja, da ocenjuje in spre-
mlja svojo prakso na tistih področjih, ki jih sam spozna kot potrebne na-
predka. Potrebo po samoocenjevanju pa lahko izpeljemo iz:
— potrebe vzgojiteljev po profesionalni rasti,
— potrebe po spreminjanju svoje prakse in znanja,
— potrebe po potrjevanju tega, kar vedo in znajo,
— potrebe po tem, da ugotovijo, kako so učinkoviti,
— prepričanja, da so nekateri vzgojitelji sposobni prevzeti odgovornost za
večino svojega profesionalnega razvoja.
Avtorja prav tako zaključujeta, da samoevalvacija nudi vzgojitelju po-
moč pri preverjanju in izboljšanju lastne prakse. Čeprav je samoevalvaci-
ja pomembna in potrebna, je le del neprekinjenega programa vzgojitelje-
ve evalvacije. Samoevalvacija mu predvsem pomaga, da se ozavesti, reflekti-
ra, analizira in naredi odločitve o svoji praksi. Vendar obstaja v večini vrt-
cev potreba po dodatnih načinih evalvacije, saj vzgojitelji niso odgovorni
le sebi, ampak tudi drugim: otrokom, staršem, kolegom, s katerimi delajo,
vrtcu, vodstvu vrtca, kjer so zaposleni, in končno svoji stroki, ki ima svoje
standarde in pričakovanja.153
151 C. Danielson, T. L. McGreal, n. d.
152 Peter Airasian, Arlen Gullickson, Teacher Self-Evaluation, v: J. H. Stronge (ur.), n. d.
153 Carol Anne Dwyer, Daniel L. Stufflebeam, Teacher evaluation, V: D. C. Berliner, R. C. Cal-
fee (ur.), Handbook of Educational psychology, New York 1996, 765– 786.
