Page 173 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 173
Sodobno razumevanje kakovosti v organizirani predšolski vzgoji
Samoevalvacija vedno odraža specifično kulturo, vrednote, vire, oseb-
nost in kontekst tistega, ki je vpleten. Ena od slabosti samoevalvacije se
kaže v tem, da spodbuja takšno samoevalvacijo, ki najbolje ustreza vplete-
nim vzgojiteljem in ravnateljem. Če pa je proces organiziran tako, da je za
vzgojitelja smiseln in skrbno podprt s strani vodstva, lahko samoevalvacija
v njihovi praksi izboljša kakovost procesa.
Skupnost učečih
Za dosedanje opravljanje poklica vzgojitelja je zelo značilna izolacija
vzgojitelja pri njegovem delu. Večino svojega dela vzgojitelj opravlja sam ali
skupaj s pomočnikom, ki je vse preveč pogosto premalo vključen v uresni-
čevanje vzgojnega procesa in obremenjen z nego, pospravljanjem, skrbjo za
zadovoljevanje potreb otrok pri oblačenju, obuvanju, hranjenju, higienskih
in fizioloških opravilih, počitku ipd. Za profesionalno rast pa sta izmenjava
izkušenj in pogledov na možne rešitve izjemnega pomena. Sodelovanje po-
nuja veliko več možnosti za uravnoteženo in popolnejšo interpretacijo pra-
kse. V primeru, ko skupina vzgojiteljev sodeluje pri projektu, s katerim že-
lijo razširiti svoje znanje, oblikujejo skupnost učečih. To je skupina ljudi, ki
teži k skupnemu cilju, pri tem pa med njimi ni razlik v statusu; vsi so ena-
kopravni in vsi so vključeni v aktivnosti, s katerimi želijo pospešiti, dvigniti
in razviti svoje razumevanje. Toda tudi v tem primeru mora biti okolje var-
no za tveganje, saj strah v takšni skupnosti nima svojega mesta.
Do oblikovanja takšne skupnosti učečih se vzgojiteljev pa ne pride samo
po sebi. Kultura profesionalnega razvoja ne nastane sama od sebe. Zago-
tovimo jo lahko tako, da zagotovimo čas za srečanja študijskih skupin, fi-
nančna sredstva za strokovna srečanja, različna gradiva in materiale, s kate-
rimi vzgojitelji delajo, in z »oblikovanjem skupnosti kritičnih prijateljev«.
Ta kultura pa se odraža tudi na drugih področjih: netolerantnost do ne-
gativnih komentarjev o otrocih, o družinah, o kolegih, delitvi materialov,
timsko delo zamenja izolirano delo vzgojiteljev ipd. Tudi ti postopki naj bi
bili sestavni del samoevalvacije vzgojiteljev.
Usposobljeni opazovalci
Usposobljeni ocenjevalci so naslednji faktor, ki prispeva k profesionalni
rasti vzgojitelja. Dober ocenjevalec zna pritegniti vzgojitelja v zelo stroko-
ven dialog in skozi konsenz takšnega dialoga prispeva k skupnemu razume-
vanju, kaj je dobra praksa.
Samoevalvacija vedno odraža specifično kulturo, vrednote, vire, oseb-
nost in kontekst tistega, ki je vpleten. Ena od slabosti samoevalvacije se
kaže v tem, da spodbuja takšno samoevalvacijo, ki najbolje ustreza vplete-
nim vzgojiteljem in ravnateljem. Če pa je proces organiziran tako, da je za
vzgojitelja smiseln in skrbno podprt s strani vodstva, lahko samoevalvacija
v njihovi praksi izboljša kakovost procesa.
Skupnost učečih
Za dosedanje opravljanje poklica vzgojitelja je zelo značilna izolacija
vzgojitelja pri njegovem delu. Večino svojega dela vzgojitelj opravlja sam ali
skupaj s pomočnikom, ki je vse preveč pogosto premalo vključen v uresni-
čevanje vzgojnega procesa in obremenjen z nego, pospravljanjem, skrbjo za
zadovoljevanje potreb otrok pri oblačenju, obuvanju, hranjenju, higienskih
in fizioloških opravilih, počitku ipd. Za profesionalno rast pa sta izmenjava
izkušenj in pogledov na možne rešitve izjemnega pomena. Sodelovanje po-
nuja veliko več možnosti za uravnoteženo in popolnejšo interpretacijo pra-
kse. V primeru, ko skupina vzgojiteljev sodeluje pri projektu, s katerim že-
lijo razširiti svoje znanje, oblikujejo skupnost učečih. To je skupina ljudi, ki
teži k skupnemu cilju, pri tem pa med njimi ni razlik v statusu; vsi so ena-
kopravni in vsi so vključeni v aktivnosti, s katerimi želijo pospešiti, dvigniti
in razviti svoje razumevanje. Toda tudi v tem primeru mora biti okolje var-
no za tveganje, saj strah v takšni skupnosti nima svojega mesta.
Do oblikovanja takšne skupnosti učečih se vzgojiteljev pa ne pride samo
po sebi. Kultura profesionalnega razvoja ne nastane sama od sebe. Zago-
tovimo jo lahko tako, da zagotovimo čas za srečanja študijskih skupin, fi-
nančna sredstva za strokovna srečanja, različna gradiva in materiale, s kate-
rimi vzgojitelji delajo, in z »oblikovanjem skupnosti kritičnih prijateljev«.
Ta kultura pa se odraža tudi na drugih področjih: netolerantnost do ne-
gativnih komentarjev o otrocih, o družinah, o kolegih, delitvi materialov,
timsko delo zamenja izolirano delo vzgojiteljev ipd. Tudi ti postopki naj bi
bili sestavni del samoevalvacije vzgojiteljev.
Usposobljeni opazovalci
Usposobljeni ocenjevalci so naslednji faktor, ki prispeva k profesionalni
rasti vzgojitelja. Dober ocenjevalec zna pritegniti vzgojitelja v zelo stroko-
ven dialog in skozi konsenz takšnega dialoga prispeva k skupnemu razume-
vanju, kaj je dobra praksa.
