Page 174 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 174
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
Vpliv evalvacije vzgojitelja na njegov profesionalni razvoj
Definiranje zgledne, vzorne prakse z nivoji uresničevanja lahko pospešu-
je profesionalni razvoj. Ko vzgojitelji vedo, kaj je dobra praksa in kako se ta
kaže v različnih pogojih, so že vključeni v strokovno razpravo in običajno re-
flektirajo tudi svojo prakso. Od vseh elementov sistema evalvacije vzgojiteljev
prav ti postopki najbolj prispevajo k njihovi strokovni rasti. Ameriški »Na-
cionalni svet za profesionalne standarde poučevanja« na osnovi izkušenj z
vzgojitelji poroča, »da resnično vsak, ki gre skozi proces, tudi tisti, ki niso
uspešni, izjavlja, da je postal boljši vzgojitelj zaradi naporov, ki jih je vložil v
ta proces«.154 Tako postane vprašanje oblikovanja sistema evalvacije vzgojite-
ljev eno od osrednjih vprašanj profesionalnega razvoja. Kaj naj torej od vzgo-
jitelja zahtevamo, da postori, kar je del tega procesa in kar bo doprineslo k
njegovi profesionalni rasti? Če od njega zahtevamo odgovore na vprašanja, ki
zahtevajo refleksijo in razmišljanje, ali če zahtevamo, da izbere dela otrok, ki
evidentirajo njihove dosežke, potem se bodo vzgojitelji zanesljivo tudi nekaj
naučili iz tega procesa. Poleg samoevalvacije, neposrednega opazovanja v od-
delku in razgovora z vzgojiteljem naj bi vzgojitelji priskrbeli tudi konkretne
dokaze o tem, da so se otroci nekaj naučili, pa tudi o svojem delu, ki ga izvaja-
jo zunaj oddelka. Če je evalvacijski sistem dobro oblikovan, potem vzgojitelj
prevzame v njem aktivno vlogo in se v tem procesu uči z lastno participacijo.
Združevanje zagotavljanja kakovosti in profesionalnega
razvoja vzgojitelja
Ostaja nam torej vprašanje, kakšne značilnosti naj bi imel sistem eval-
viranja vzgojiteljev, da bi zadovoljil po eni strani potrebe po zagotavljanju
kakovosti in po drugi strani njihov profesionalni razvoj. Osnovni obris ta-
kšnega sistema bi moral imeti tri značilnosti: diferenciacijo, kulturo stro-
kovnega učenja in skrbno načrtovane evalvacijske postopke. Evalvacijskim
postopkom in kulturi učenja smo že namenili pozornost v prejšnjih po-
glavjih. Na tem mestu bomo nekaj pozornosti namenili le diferenciaciji.
Diferenciacija
Profesionalna kariera vzgojitelja v času aktivnega dela v življenju ima
različne cikle (novinec, začetnik, usposobljeni vzgojitelj, uspešni vzgojitelj,
ekspert). Zato naj bi bili tudi različni postopki evalvacije vzgojitelja v raz-
ličnih ciklih njihove strokovne kariere. Poklic vzgojitelja je kompleksen,
kajti spretnosti in znanja, ki jih potrebujemo za uresničevanje tega pokli-
ca, terjajo določen čas. Ko pa vzgojitelj osvoji določen nivo profesionalno-
154 Navedeno po: C. Danielson, T. L. McGreal, n. d., 27.
Vpliv evalvacije vzgojitelja na njegov profesionalni razvoj
Definiranje zgledne, vzorne prakse z nivoji uresničevanja lahko pospešu-
je profesionalni razvoj. Ko vzgojitelji vedo, kaj je dobra praksa in kako se ta
kaže v različnih pogojih, so že vključeni v strokovno razpravo in običajno re-
flektirajo tudi svojo prakso. Od vseh elementov sistema evalvacije vzgojiteljev
prav ti postopki najbolj prispevajo k njihovi strokovni rasti. Ameriški »Na-
cionalni svet za profesionalne standarde poučevanja« na osnovi izkušenj z
vzgojitelji poroča, »da resnično vsak, ki gre skozi proces, tudi tisti, ki niso
uspešni, izjavlja, da je postal boljši vzgojitelj zaradi naporov, ki jih je vložil v
ta proces«.154 Tako postane vprašanje oblikovanja sistema evalvacije vzgojite-
ljev eno od osrednjih vprašanj profesionalnega razvoja. Kaj naj torej od vzgo-
jitelja zahtevamo, da postori, kar je del tega procesa in kar bo doprineslo k
njegovi profesionalni rasti? Če od njega zahtevamo odgovore na vprašanja, ki
zahtevajo refleksijo in razmišljanje, ali če zahtevamo, da izbere dela otrok, ki
evidentirajo njihove dosežke, potem se bodo vzgojitelji zanesljivo tudi nekaj
naučili iz tega procesa. Poleg samoevalvacije, neposrednega opazovanja v od-
delku in razgovora z vzgojiteljem naj bi vzgojitelji priskrbeli tudi konkretne
dokaze o tem, da so se otroci nekaj naučili, pa tudi o svojem delu, ki ga izvaja-
jo zunaj oddelka. Če je evalvacijski sistem dobro oblikovan, potem vzgojitelj
prevzame v njem aktivno vlogo in se v tem procesu uči z lastno participacijo.
Združevanje zagotavljanja kakovosti in profesionalnega
razvoja vzgojitelja
Ostaja nam torej vprašanje, kakšne značilnosti naj bi imel sistem eval-
viranja vzgojiteljev, da bi zadovoljil po eni strani potrebe po zagotavljanju
kakovosti in po drugi strani njihov profesionalni razvoj. Osnovni obris ta-
kšnega sistema bi moral imeti tri značilnosti: diferenciacijo, kulturo stro-
kovnega učenja in skrbno načrtovane evalvacijske postopke. Evalvacijskim
postopkom in kulturi učenja smo že namenili pozornost v prejšnjih po-
glavjih. Na tem mestu bomo nekaj pozornosti namenili le diferenciaciji.
Diferenciacija
Profesionalna kariera vzgojitelja v času aktivnega dela v življenju ima
različne cikle (novinec, začetnik, usposobljeni vzgojitelj, uspešni vzgojitelj,
ekspert). Zato naj bi bili tudi različni postopki evalvacije vzgojitelja v raz-
ličnih ciklih njihove strokovne kariere. Poklic vzgojitelja je kompleksen,
kajti spretnosti in znanja, ki jih potrebujemo za uresničevanje tega pokli-
ca, terjajo določen čas. Ko pa vzgojitelj osvoji določen nivo profesionalno-
154 Navedeno po: C. Danielson, T. L. McGreal, n. d., 27.
