Page 167 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 167
Sodobno razumevanje kakovosti v organizirani predšolski vzgoji
paru ali v troje, tako da imajo možnost primerjati svoje ocene. In končno,
le ocenjevalci, ki dosežejo zahtevan nivo zanesljivosti v ocenjevanju, lahko
opravljajo zunanjo evalvacijo.
Kako sistem evalvacije vzgojiteljev vgraditi v sistem napredka, razvoja vrtca v
smeri zviševanja kakovosti
Da bi zgradili visokokakovosten sistem ocenjevanja vzgojitelja, ki bi bil
zgrajen na dinamičnem ravnovesju med napredkom vrtca in napredkom
posameznika, je potrebno zagotoviti nekaj ključnih značilnosti. Stronge
predlaga naslednje:140
— Vzajemni, skupni cilji, ki pa morajo biti vredni in pomembni: če cilji niso
vredni doseganja, ni zanimivo, kako dobro jih dosegamo.141
— Poudarek na sistematičnemu komuniciranju, tako na nivoju vrtca v od-
nosu do zunanjih interesnih skupin (o ciljih, vlogi evalvacije v odnosu
do tega cilja, opisu dela vzgojitelja, standardih), kot tudi na nivoju vzgo-
jitelja nasproti ocenjevalcu. Bolj ko spodbujamo tovrstno komunikacijo
na nivoju celotnega vrtca, bolj bo ta komunikacija zaživela tudi na nivo-
ju vzgojitelja in ocenjevalca.
— Ustvarjanje ustrezne klime in zaupanja med vzgojiteljem in ocenjevalcem.
— Tehnična premišljenost o standardih, ki morajo biti primerni (legalno in
etično sprejemljivi), koristni (informativni in formativni), izvedljivi (so
učinkoviti, sprejemljivi v kontekstu organizacije, relativno lahki za upo-
rabo), natančni (veljavni in zanesljivi).
— Z uporabo različnih virov informacij za popolnejši vpogled v delo vzgoji-
telja povečamo zanesljivost in objektivnost. Pri tem so najpogostejši viri
dokazov: opazovanje, razgovor z vzgojiteljem, podatki o napredku otrok,
portfolio, samoevalvacija … Na ta način si pridobimo veliko bolj realno
sliko o tem, kakšno je stanje in tudi boljšo osnovo za načrt izboljšanja.
Vsaka evalvacija, ki naj bi prispevala k razvoju institucije in vzgojiteljev,
naj bi imela tudi načrt za izboljšanje, ki mora biti specifičen do te mere, da
tako vrtec kot kolektiv in tudi posameznik v njem vidita pomen. McGrath
predlaga,142 da naj načrt za izboljšanje kakovosti vzgojitelja vsebuje nasle-
dnje informacije:
140 J. H. Stronge, Preface, v: J. H. Stronge (ur.), n. d.
141 Michael Scriven, The methodology of evaluation, v: C. H. Weiss (ur.), Evaluating action pro-
grams: Readings in Social action and education, Boston 1972.
142 Mary Jo McGarth, Dealing Positively With the Nonproductive Teacher, v: J. H. Stronge (ur.),
n. d.
paru ali v troje, tako da imajo možnost primerjati svoje ocene. In končno,
le ocenjevalci, ki dosežejo zahtevan nivo zanesljivosti v ocenjevanju, lahko
opravljajo zunanjo evalvacijo.
Kako sistem evalvacije vzgojiteljev vgraditi v sistem napredka, razvoja vrtca v
smeri zviševanja kakovosti
Da bi zgradili visokokakovosten sistem ocenjevanja vzgojitelja, ki bi bil
zgrajen na dinamičnem ravnovesju med napredkom vrtca in napredkom
posameznika, je potrebno zagotoviti nekaj ključnih značilnosti. Stronge
predlaga naslednje:140
— Vzajemni, skupni cilji, ki pa morajo biti vredni in pomembni: če cilji niso
vredni doseganja, ni zanimivo, kako dobro jih dosegamo.141
— Poudarek na sistematičnemu komuniciranju, tako na nivoju vrtca v od-
nosu do zunanjih interesnih skupin (o ciljih, vlogi evalvacije v odnosu
do tega cilja, opisu dela vzgojitelja, standardih), kot tudi na nivoju vzgo-
jitelja nasproti ocenjevalcu. Bolj ko spodbujamo tovrstno komunikacijo
na nivoju celotnega vrtca, bolj bo ta komunikacija zaživela tudi na nivo-
ju vzgojitelja in ocenjevalca.
— Ustvarjanje ustrezne klime in zaupanja med vzgojiteljem in ocenjevalcem.
— Tehnična premišljenost o standardih, ki morajo biti primerni (legalno in
etično sprejemljivi), koristni (informativni in formativni), izvedljivi (so
učinkoviti, sprejemljivi v kontekstu organizacije, relativno lahki za upo-
rabo), natančni (veljavni in zanesljivi).
— Z uporabo različnih virov informacij za popolnejši vpogled v delo vzgoji-
telja povečamo zanesljivost in objektivnost. Pri tem so najpogostejši viri
dokazov: opazovanje, razgovor z vzgojiteljem, podatki o napredku otrok,
portfolio, samoevalvacija … Na ta način si pridobimo veliko bolj realno
sliko o tem, kakšno je stanje in tudi boljšo osnovo za načrt izboljšanja.
Vsaka evalvacija, ki naj bi prispevala k razvoju institucije in vzgojiteljev,
naj bi imela tudi načrt za izboljšanje, ki mora biti specifičen do te mere, da
tako vrtec kot kolektiv in tudi posameznik v njem vidita pomen. McGrath
predlaga,142 da naj načrt za izboljšanje kakovosti vzgojitelja vsebuje nasle-
dnje informacije:
140 J. H. Stronge, Preface, v: J. H. Stronge (ur.), n. d.
141 Michael Scriven, The methodology of evaluation, v: C. H. Weiss (ur.), Evaluating action pro-
grams: Readings in Social action and education, Boston 1972.
142 Mary Jo McGarth, Dealing Positively With the Nonproductive Teacher, v: J. H. Stronge (ur.),
n. d.
