Page 165 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 165
Sodobno razumevanje kakovosti v organizirani predšolski vzgoji
sti otrok in naj bo bolj usmerjeno na dogajanja v oddelku kot pa na samega
vzgojitelja. Vsebovati mora le vprašanja, na katere otroci lahko odgovarjajo.
Tudi starši so lahko dober vir informacij, vendar ne o podrobnostih pe-
dagoškega procesa (npr. ali so metode, ki jih vzgojitelj uporablja takšne, da
otroci lahko razumejo snov). Starši lahko posredujejo vzgojiteljem koristne
informacije, ker pa temeljijo na osebnem zaznavanju, jih ne moremo jema-
ti kot docela zanesljiv vir dokazov. Lahko pa jih zelo koristno uporabljamo
za formativno povratno informacijo, ki dopolnjuje ostale kazalce vzgojite-
ljevega dela. Pomembno je, da vzgojitelj ve in zna uporabiti starše kot doda-
ten vir informacij o tem, kar počne, in da mnenja staršev na neki način re-
dno zbira, dokumentira in analizira ter vnaša v nove dejavnosti.
Vsi ti viri predstavljajo dokaze za evalvacijo, torej nekaj, na čemer lahko
temelji evalvacija, vendar nekateri lahko bolj vodijo vzgojitelja k nadaljnji
profesionalni rasti in učenju kot drugi. Če evalvacijski sistem omogoča iz-
biro med različnimi viri, naj bi vzgojitelj izbral tiste, ki imajo največji vpliv
na profesionalni razvoj.
Stronge in Ostrander137 se prav tako zavzemata za vključevanje ključ-
nih »klientov« v proces evalvacije, tj. otrok, staršev in vrstnikov. Raba ra-
znolikih načinov zbiranja podatkov po njunem mnenju lahko izboljša ka-
kovost celotnih podatkov. Pri tem pa so različni viri podatkov še razmero-
ma neraziskani. Ob tem je seveda potrebno opozoriti tudi na vprašanje za-
nesljivosti. Abrami in Apollonia138 sta se lotila vprašanja zanesljivosti ocen
s strani uporabnikov. Menita, da če ocena pravilno odraža uporabniko-
vo mnenje o kakovosti usluge, je mnenje seveda pomembno in daje veljav-
no mero zadovoljstva, po drugi strani pa isto mnenje ne bo dalo veljavne
mere o učinkovitosti te usluge (npr.: ocene staršev nudijo vzgojitelju veljav-
no informacijo o tem, kako so starši zadovoljni, ne pa smiselne informaci-
je o kakovosti poučevanja). Veljavnost informacij s strani uporabnikov po
njunem mnenju lahko zagotovimo le, če koreliramo sodbe iz različnih vi-
rov. Takšno tezo lahko najdemo tudi pri Epsteinovi,139 ki pravi, da zaradi
tega, ker ni preprosto predpisanih spretnosti, ki bi odlično ali do popolno-
sti definirale učinkovito poučevanje, meritve različnih vidikov poučevanja
137 James H. Stronge, Laura P. Ostrander, Client survey in Teacher Evaluation, v: J. H. Stronge
(ur.), n. d.
138 Phillip C. Abrami, S. Apollonia, The dimensionality of ratings and their use in personnel de-
cisions, v: M. Theall, J. Franklin (ur.), Student ratings of instruction: Issues for improving practice,
San Francisco 1990, 97–103.
139 Joyce L. Epstein, A question of merit: Principals and parents evaluation of teachers, Educa-
tional Researcher 14/7 (1985), 3–10.
sti otrok in naj bo bolj usmerjeno na dogajanja v oddelku kot pa na samega
vzgojitelja. Vsebovati mora le vprašanja, na katere otroci lahko odgovarjajo.
Tudi starši so lahko dober vir informacij, vendar ne o podrobnostih pe-
dagoškega procesa (npr. ali so metode, ki jih vzgojitelj uporablja takšne, da
otroci lahko razumejo snov). Starši lahko posredujejo vzgojiteljem koristne
informacije, ker pa temeljijo na osebnem zaznavanju, jih ne moremo jema-
ti kot docela zanesljiv vir dokazov. Lahko pa jih zelo koristno uporabljamo
za formativno povratno informacijo, ki dopolnjuje ostale kazalce vzgojite-
ljevega dela. Pomembno je, da vzgojitelj ve in zna uporabiti starše kot doda-
ten vir informacij o tem, kar počne, in da mnenja staršev na neki način re-
dno zbira, dokumentira in analizira ter vnaša v nove dejavnosti.
Vsi ti viri predstavljajo dokaze za evalvacijo, torej nekaj, na čemer lahko
temelji evalvacija, vendar nekateri lahko bolj vodijo vzgojitelja k nadaljnji
profesionalni rasti in učenju kot drugi. Če evalvacijski sistem omogoča iz-
biro med različnimi viri, naj bi vzgojitelj izbral tiste, ki imajo največji vpliv
na profesionalni razvoj.
Stronge in Ostrander137 se prav tako zavzemata za vključevanje ključ-
nih »klientov« v proces evalvacije, tj. otrok, staršev in vrstnikov. Raba ra-
znolikih načinov zbiranja podatkov po njunem mnenju lahko izboljša ka-
kovost celotnih podatkov. Pri tem pa so različni viri podatkov še razmero-
ma neraziskani. Ob tem je seveda potrebno opozoriti tudi na vprašanje za-
nesljivosti. Abrami in Apollonia138 sta se lotila vprašanja zanesljivosti ocen
s strani uporabnikov. Menita, da če ocena pravilno odraža uporabniko-
vo mnenje o kakovosti usluge, je mnenje seveda pomembno in daje veljav-
no mero zadovoljstva, po drugi strani pa isto mnenje ne bo dalo veljavne
mere o učinkovitosti te usluge (npr.: ocene staršev nudijo vzgojitelju veljav-
no informacijo o tem, kako so starši zadovoljni, ne pa smiselne informaci-
je o kakovosti poučevanja). Veljavnost informacij s strani uporabnikov po
njunem mnenju lahko zagotovimo le, če koreliramo sodbe iz različnih vi-
rov. Takšno tezo lahko najdemo tudi pri Epsteinovi,139 ki pravi, da zaradi
tega, ker ni preprosto predpisanih spretnosti, ki bi odlično ali do popolno-
sti definirale učinkovito poučevanje, meritve različnih vidikov poučevanja
137 James H. Stronge, Laura P. Ostrander, Client survey in Teacher Evaluation, v: J. H. Stronge
(ur.), n. d.
138 Phillip C. Abrami, S. Apollonia, The dimensionality of ratings and their use in personnel de-
cisions, v: M. Theall, J. Franklin (ur.), Student ratings of instruction: Issues for improving practice,
San Francisco 1990, 97–103.
139 Joyce L. Epstein, A question of merit: Principals and parents evaluation of teachers, Educa-
tional Researcher 14/7 (1985), 3–10.
