Page 160 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 160
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
toviti zanesljivost. V ta namen potrebujemo tudi kazalce, vendar tudi vseh
kazalcev ne moremo opazovati v oddelku in zahtevajo drugo dokumenta-
cijo. Zaradi vseh teh problemov je zelo pomembno načrtovati postopke za
zbiranje dokazov, vendar tako, da ti dokazi vzgojitelja dodatno ne obreme-
njujejo, ampak postanejo hkrati sredstvo za ugotavljanje njegove kakovosti
ter način, s katerim se profesionalno razvija.
Tudi v zbiranju in odločanju o dokazih v evalvacijskem postopku najde-
mo osnovne teoretske razlike med tradicionalnim in sodobnim pojmova-
njem evalvacije vzgojiteljev. V tradicionalni evalvaciji vzgojitelja bo ocenje-
valec zbral vse dokaze o vzgojiteljevih spretnostih poučevanja med opazo-
vanjem v oddelku. Ocenjevalec opazuje, nato pa zapiše poročilo o tem, kaj
je videl v oddelku, se sreča z vzgojiteljem in mu da povratno informacijo. V
tem procesu je vzgojitelj izrazito pasiven, opazovalec vodi opazovanje, piše
in zaključuje na osnovi evalvacijskih kriterijev, ki jih včasih vzgojitelj niti
dobro ne pozna, in poda povratno informacijo.
Sodobna spoznanja,128 predvsem pa izkušnje, do katerih so prišli na
osnovi sodelovanja v evalvacijskih procesih, kažejo, da je profesionalni ra-
zvoj na mnogo višjem nivoju, če je vzgojitelj aktivno vključen in igra aktiv-
nejšo vlogo v tem procesu. Vzgojitelj na primer vodi samoocenjevanje, zbi-
ra dokumentacijo o svojem delu, opiše in razloži svojo prakso opazovalcu,
razpravlja o svojem pojmovanju ipd.
Evalvacijski postopek na nek način odraža vsa tista izhodišča, ki jih od-
ražajo standardi in indikatorji, za katere se zavzemamo. Če je v evalvacij-
skem sistemu sprejeta ideja vzgojitelja, ki sprejema odločitve, da bi spod-
bujal učenje otrok, potem je potrebno sprejemanje odločitev vtkati tudi
v evalvacijsko proceduro. Če je definicija poučevanja, na katerih temelji-
jo standardi, celostna, potem je potrebno temu prilagoditi tudi postopke
in vire dokazov, ki naj ne temeljijo le na eni vrsti dokazov. V nadaljevanju
bomo na kratko opisali najpomembnejše vire, ki jih predlagajo različni av-
torji in na katerih lahko temelji sodobna evalvacija vzgojitelja.
a) Opazovanje v oddelku
Opazovanje v oddelku je najboljši in edini način, ki omogoča zbrati do-
kaze za nekatere bistvene vidike učenja in poučevanja (interakcije, struktu-
re okolja, kako vzgojitelj vključuje otroke v učenje ipd.). Neposredno opa-
zovanje lahko v nekaterih primerih zamenjajo tudi video posnetki, ki pa
nikakor ne morejo nadomestiti neposrednega opazovanja. Opazovanja
128 C. Danielson, T. L. McGreal, n. d.; T. Vonta, Kazalci kvalitete organizirane predšolske vzgoje
(doktorska disertacija), Ljubljana 2003.
toviti zanesljivost. V ta namen potrebujemo tudi kazalce, vendar tudi vseh
kazalcev ne moremo opazovati v oddelku in zahtevajo drugo dokumenta-
cijo. Zaradi vseh teh problemov je zelo pomembno načrtovati postopke za
zbiranje dokazov, vendar tako, da ti dokazi vzgojitelja dodatno ne obreme-
njujejo, ampak postanejo hkrati sredstvo za ugotavljanje njegove kakovosti
ter način, s katerim se profesionalno razvija.
Tudi v zbiranju in odločanju o dokazih v evalvacijskem postopku najde-
mo osnovne teoretske razlike med tradicionalnim in sodobnim pojmova-
njem evalvacije vzgojiteljev. V tradicionalni evalvaciji vzgojitelja bo ocenje-
valec zbral vse dokaze o vzgojiteljevih spretnostih poučevanja med opazo-
vanjem v oddelku. Ocenjevalec opazuje, nato pa zapiše poročilo o tem, kaj
je videl v oddelku, se sreča z vzgojiteljem in mu da povratno informacijo. V
tem procesu je vzgojitelj izrazito pasiven, opazovalec vodi opazovanje, piše
in zaključuje na osnovi evalvacijskih kriterijev, ki jih včasih vzgojitelj niti
dobro ne pozna, in poda povratno informacijo.
Sodobna spoznanja,128 predvsem pa izkušnje, do katerih so prišli na
osnovi sodelovanja v evalvacijskih procesih, kažejo, da je profesionalni ra-
zvoj na mnogo višjem nivoju, če je vzgojitelj aktivno vključen in igra aktiv-
nejšo vlogo v tem procesu. Vzgojitelj na primer vodi samoocenjevanje, zbi-
ra dokumentacijo o svojem delu, opiše in razloži svojo prakso opazovalcu,
razpravlja o svojem pojmovanju ipd.
Evalvacijski postopek na nek način odraža vsa tista izhodišča, ki jih od-
ražajo standardi in indikatorji, za katere se zavzemamo. Če je v evalvacij-
skem sistemu sprejeta ideja vzgojitelja, ki sprejema odločitve, da bi spod-
bujal učenje otrok, potem je potrebno sprejemanje odločitev vtkati tudi
v evalvacijsko proceduro. Če je definicija poučevanja, na katerih temelji-
jo standardi, celostna, potem je potrebno temu prilagoditi tudi postopke
in vire dokazov, ki naj ne temeljijo le na eni vrsti dokazov. V nadaljevanju
bomo na kratko opisali najpomembnejše vire, ki jih predlagajo različni av-
torji in na katerih lahko temelji sodobna evalvacija vzgojitelja.
a) Opazovanje v oddelku
Opazovanje v oddelku je najboljši in edini način, ki omogoča zbrati do-
kaze za nekatere bistvene vidike učenja in poučevanja (interakcije, struktu-
re okolja, kako vzgojitelj vključuje otroke v učenje ipd.). Neposredno opa-
zovanje lahko v nekaterih primerih zamenjajo tudi video posnetki, ki pa
nikakor ne morejo nadomestiti neposrednega opazovanja. Opazovanja
128 C. Danielson, T. L. McGreal, n. d.; T. Vonta, Kazalci kvalitete organizirane predšolske vzgoje
(doktorska disertacija), Ljubljana 2003.
