Page 157 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 157
Sodobno razumevanje kakovosti v organizirani predšolski vzgoji
kal proces učenja, v katerem lahko vsak otrok oblikuje in doseže želene
kompetence. Kot primer lahko navedemo sedem ključnih področij, ki jih
je identificirala ISSA126 kot osnovo, okrog katerih so določeni standar-
di. Ta področja so: interakcija, družina in skupnost, inkluzija, različnost
in demokratične vrednote, sledenje in načrtovanje, strategije poučevanja,
učno okolje in profesionalni razvoj. Za vsako od naštetih področij je de-
finiranih od tri do pet standardov, skupaj pa dvajset standardov, ki so na-
stali na osnovi znanstvenih ugotovitev oziroma rezultatov raziskav, Kon-
vencije o otrokovih pravicah, Lizbonske deklaracije, ki določa kompeten-
ce otrok ter skupnih evropskih principov za kompetence vzgojiteljev/uči-
teljev ter smernic za izboljšanje usposabljanja vzgojiteljev/učiteljev.
Evalvacija naj bi nudila vzgojiteljem možnosti, da so na različni stopnji
strokovnega razvoja vključeni v različne aktivnosti. Evalvacija naj ne bo
usmerjena le na končni rezultat, ampak naj bo tudi formativna in naj
spodbuja profesionalno učenje in napredovanje. Zagotavljanje kakovosti
temelji na jasno zastavljenih standardih (npr. vzgojitelj ustvarja različne
možnosti za sodelovalno učenje, prilagaja učne pristope različnim stilom
učenja, izbira aktivnosti, ki zahtevajo smiselno in aktivno učenje ipd), ki
jih lahko dosežemo v okolju, ki spodbuja profesionalno učenje in razvoj.
Pri evalvaciji vzgojiteljev in poučevanja torej ne gre za dilemo, ali je ta po-
trebna ali ne, ampak za dilemo, kako jo izvajamo na operativnem nivoju v
skladu z zahtevami sodobnih spoznanj o profesionalnem razvoju.
2) Standardi kakovosti vzgojitelja naj bi torej na znanstveni osnovi in na-
kopičenih spoznanjih o dobri praksi definirali vlogo vzgojitelja oziroma
to, kar naj bi ta počel, da bi lahko trdili, da je njegovo delo kvalitetno.
Na ta način standardi definirajo tudi cilje vzgojiteljevega profesionalne-
ga razvoja. Standardi naj bi vključevali vse pomembne vidike poučeva-
nja in se ne smejo omejevati le na določene dele vzgojiteljevega dela. Po-
trebno pa je določiti tudi njihovo relativno pomembnost, torej odgovo-
riti je potrebno na vprašanje, ali so vsi enako pomembni, upoštevati pa je
potrebno tudi nivoje kakovosti, oziroma, kako dobro je dovolj dobro in
kako dobro je zelo dobro. Definiranje vzorne prakse z nivoji uresničeva-
nja lahko zelo pospeši profesionalni razvoj vzgojitelja.
3) Tehnike in postopki za sledenje in ocenjevanje vzgojiteljevega dela oziro-
ma njegove pedagogike (odgovor na vprašanje: Kako?). Ko identificira-
mo določene kriterije, ki naj bi prispevali k dobri kakovosti, moramo za-
gotoviti tudi to, da bodo lahko vzgojitelji te standarde demonstrirali pri
126 International Step by Step Association, Competent Teaching for 21st Century, Amsterdam,
Budapest 2009.
kal proces učenja, v katerem lahko vsak otrok oblikuje in doseže želene
kompetence. Kot primer lahko navedemo sedem ključnih področij, ki jih
je identificirala ISSA126 kot osnovo, okrog katerih so določeni standar-
di. Ta področja so: interakcija, družina in skupnost, inkluzija, različnost
in demokratične vrednote, sledenje in načrtovanje, strategije poučevanja,
učno okolje in profesionalni razvoj. Za vsako od naštetih področij je de-
finiranih od tri do pet standardov, skupaj pa dvajset standardov, ki so na-
stali na osnovi znanstvenih ugotovitev oziroma rezultatov raziskav, Kon-
vencije o otrokovih pravicah, Lizbonske deklaracije, ki določa kompeten-
ce otrok ter skupnih evropskih principov za kompetence vzgojiteljev/uči-
teljev ter smernic za izboljšanje usposabljanja vzgojiteljev/učiteljev.
Evalvacija naj bi nudila vzgojiteljem možnosti, da so na različni stopnji
strokovnega razvoja vključeni v različne aktivnosti. Evalvacija naj ne bo
usmerjena le na končni rezultat, ampak naj bo tudi formativna in naj
spodbuja profesionalno učenje in napredovanje. Zagotavljanje kakovosti
temelji na jasno zastavljenih standardih (npr. vzgojitelj ustvarja različne
možnosti za sodelovalno učenje, prilagaja učne pristope različnim stilom
učenja, izbira aktivnosti, ki zahtevajo smiselno in aktivno učenje ipd), ki
jih lahko dosežemo v okolju, ki spodbuja profesionalno učenje in razvoj.
Pri evalvaciji vzgojiteljev in poučevanja torej ne gre za dilemo, ali je ta po-
trebna ali ne, ampak za dilemo, kako jo izvajamo na operativnem nivoju v
skladu z zahtevami sodobnih spoznanj o profesionalnem razvoju.
2) Standardi kakovosti vzgojitelja naj bi torej na znanstveni osnovi in na-
kopičenih spoznanjih o dobri praksi definirali vlogo vzgojitelja oziroma
to, kar naj bi ta počel, da bi lahko trdili, da je njegovo delo kvalitetno.
Na ta način standardi definirajo tudi cilje vzgojiteljevega profesionalne-
ga razvoja. Standardi naj bi vključevali vse pomembne vidike poučeva-
nja in se ne smejo omejevati le na določene dele vzgojiteljevega dela. Po-
trebno pa je določiti tudi njihovo relativno pomembnost, torej odgovo-
riti je potrebno na vprašanje, ali so vsi enako pomembni, upoštevati pa je
potrebno tudi nivoje kakovosti, oziroma, kako dobro je dovolj dobro in
kako dobro je zelo dobro. Definiranje vzorne prakse z nivoji uresničeva-
nja lahko zelo pospeši profesionalni razvoj vzgojitelja.
3) Tehnike in postopki za sledenje in ocenjevanje vzgojiteljevega dela oziro-
ma njegove pedagogike (odgovor na vprašanje: Kako?). Ko identificira-
mo določene kriterije, ki naj bi prispevali k dobri kakovosti, moramo za-
gotoviti tudi to, da bodo lahko vzgojitelji te standarde demonstrirali pri
126 International Step by Step Association, Competent Teaching for 21st Century, Amsterdam,
Budapest 2009.
