Page 154 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 154
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
konstruktivne povratne informacije, prepoznavanje dobre prakse, usmer-
jenost na strokovne razgovore ipd. V tem procesu gre za profesionalni ra-
zvoj in rast posameznega vzgojitelja, ki v končni fazi prispevata h kakovo-
sti dela. Obe dimenziji sta v sistemu evalvacije vzgojitelja nujni, če hočemo,
da bo evalvacija služila tako posamezniku kot instituciji. Oba temeljna na-
mena evalvacije pa je potrebno racionalno povezati.
Različni posamezniki in skupine dajejo tem namenom različen pomen.
Politiki po naravi svoje vloge cenijo sumativno evalvacijo, v kateri je pou-
darjeno zagotavljanje kakovosti in odgovornost vrtca kot javne instituci-
je in tako zagovarjajo interes in zahtevo javnosti, da sta učenje in skrb za
otroke kakovostna. Na drugi strani pa vzgojitelji prvenstveno zagovarjajo
tezo, da mora evalvacija vzgojiteljev predvsem prispevati k njihovemu pro-
fesionalnemu razvoju, ki bo prispeval k boljšemu učenju in skrbi za otroke.
Pri tem se ne moremo izogniti vprašanju, ali gre za nezdružljivost obeh
namenov evalvacije. Nekateri menijo, da sta vlogi ocenjevalca in tistega, ki
je ocenjevan, strogo ločeni, saj gre za ločenost zahtev in odgovornosti vsa-
kega od njiju, ki ju zahteva hierarhija. Drugi pa se bolj zavzemajo za meh-
kejše odnose, več zaupanja med vzgojiteljem in tistim, ki ocenjuje. V inte-
rakciji, ki je usmerjena na profesionalni razvoj in učenje, je vloga ocenje-
valca bolj usmerjena na spodbujanje in usmerjanje ter mentorstvo, v kate-
rem vzgojitelj ob aktivnem sodelovanju in participaciji nima strahu in lah-
ko pričakuje pomoč. Ali lahko v procesu evalvacije vzgojiteljev ta naspro-
tja presežemo? Danielsonova in McGreal121 menita, da je stopnja nezdru-
žljivosti oziroma združljivosti teh dveh osnovnih namenov evalvacije odvi-
sna predvsem od strukture in procedur, ki jih uporabljamo v procesu eval-
vacije.
Osnove za oblikovanje evalvacije vzgojitelja
Na evalvacijo vzgojitelja moramo seveda najprej pogledati z vidika tega,
kar smo se doslej v tem procesu že naučili. Na osnovi literature122 lahko po-
vzamemo nekaj najpomembnejših vodil:
121 C. Danielson, T. L. McGreal, n. d.
122 C. Danielson, T. L. McGreal, n. d.; J. H. Stronge, n. d.; Patricia H. Wheeler, Michael Scriv-
en, Building the Foundations: Teachers Role and responsibilities, v: J. H. Stronge (ur.), Evaluat-
ing Teaching: A guide to current thinking and best practice, 1997; Chad D. Ellet, Classroom based
Assessments of Teaching and learning, v: J. H. Stronge (ur.), n. d.; Roland S. Barth, Improv-
ing Schools from Within, Teachers, parents, and principals can make the difference, San Francisco
2000; M. Fullan, The new meaning of educational change, New York 1991; M. Fullan, Turning
systemic thinking on its head, Phi Delta Kappan 77 (1996), 420–423.
konstruktivne povratne informacije, prepoznavanje dobre prakse, usmer-
jenost na strokovne razgovore ipd. V tem procesu gre za profesionalni ra-
zvoj in rast posameznega vzgojitelja, ki v končni fazi prispevata h kakovo-
sti dela. Obe dimenziji sta v sistemu evalvacije vzgojitelja nujni, če hočemo,
da bo evalvacija služila tako posamezniku kot instituciji. Oba temeljna na-
mena evalvacije pa je potrebno racionalno povezati.
Različni posamezniki in skupine dajejo tem namenom različen pomen.
Politiki po naravi svoje vloge cenijo sumativno evalvacijo, v kateri je pou-
darjeno zagotavljanje kakovosti in odgovornost vrtca kot javne instituci-
je in tako zagovarjajo interes in zahtevo javnosti, da sta učenje in skrb za
otroke kakovostna. Na drugi strani pa vzgojitelji prvenstveno zagovarjajo
tezo, da mora evalvacija vzgojiteljev predvsem prispevati k njihovemu pro-
fesionalnemu razvoju, ki bo prispeval k boljšemu učenju in skrbi za otroke.
Pri tem se ne moremo izogniti vprašanju, ali gre za nezdružljivost obeh
namenov evalvacije. Nekateri menijo, da sta vlogi ocenjevalca in tistega, ki
je ocenjevan, strogo ločeni, saj gre za ločenost zahtev in odgovornosti vsa-
kega od njiju, ki ju zahteva hierarhija. Drugi pa se bolj zavzemajo za meh-
kejše odnose, več zaupanja med vzgojiteljem in tistim, ki ocenjuje. V inte-
rakciji, ki je usmerjena na profesionalni razvoj in učenje, je vloga ocenje-
valca bolj usmerjena na spodbujanje in usmerjanje ter mentorstvo, v kate-
rem vzgojitelj ob aktivnem sodelovanju in participaciji nima strahu in lah-
ko pričakuje pomoč. Ali lahko v procesu evalvacije vzgojiteljev ta naspro-
tja presežemo? Danielsonova in McGreal121 menita, da je stopnja nezdru-
žljivosti oziroma združljivosti teh dveh osnovnih namenov evalvacije odvi-
sna predvsem od strukture in procedur, ki jih uporabljamo v procesu eval-
vacije.
Osnove za oblikovanje evalvacije vzgojitelja
Na evalvacijo vzgojitelja moramo seveda najprej pogledati z vidika tega,
kar smo se doslej v tem procesu že naučili. Na osnovi literature122 lahko po-
vzamemo nekaj najpomembnejših vodil:
121 C. Danielson, T. L. McGreal, n. d.
122 C. Danielson, T. L. McGreal, n. d.; J. H. Stronge, n. d.; Patricia H. Wheeler, Michael Scriv-
en, Building the Foundations: Teachers Role and responsibilities, v: J. H. Stronge (ur.), Evaluat-
ing Teaching: A guide to current thinking and best practice, 1997; Chad D. Ellet, Classroom based
Assessments of Teaching and learning, v: J. H. Stronge (ur.), n. d.; Roland S. Barth, Improv-
ing Schools from Within, Teachers, parents, and principals can make the difference, San Francisco
2000; M. Fullan, The new meaning of educational change, New York 1991; M. Fullan, Turning
systemic thinking on its head, Phi Delta Kappan 77 (1996), 420–423.
