Page 152 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 152
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
klima. Sistem ni delal razlik med novimi, mladimi vzgojitelji in izkušeni-
mi praktiki. Omejena je bila tudi strokovnost ocenjevalcev, ki so opravlja-
li nadzor, supervizijo ali ocenjevanje. Nemalokrat je imel vzgojitelj veliko
več znanja in izkušenj o svoji disciplini, sodobnih pedagoških pristopih in
razvojnih značilnostih kot pa tisti, ki ga je ocenjeval. Omejeno strokovno
znanje evalvatorjev, malo medsebojnega razumevanja o tem, kaj je dobra
pedagoška praksa, nizek nivo zaupanja med vzgojiteljem in ocenjevalcem je
oblikovalo kulturo pasivnosti. Takšna klima pa ne daje strokovnih izzivov
in ne spodbuja strokovnega napredka. Pogosto je bilo okolje, ki je obkroža-
lo vzgojitelja, zastrupljeno z nezaupanjem med vzgojitelji ter med vzgojite-
lji in vodstvom oziroma tistim, ki je izvajal ocenjevanje. Na ta način je eval-
vacijski sistem pridobil prizvok kaznovalnega postopka. Tradicionalni sis-
temi ocenjevanja kakovosti vzgojitelja so pretežno temeljili na sodbah oce-
njevalca (notranjega ali zunanjega), ne pa na opazovanju in dokazljivih dej-
stvih. Prav tako ni dovoljeval vzgojitelju, da predstavi svojo interpretacijo
dogodka ter omogočal odkrit strokovni razgovor o poučevanju in učenju.
Bobbett in Ellet117 poudarjata, da tradicionalni sistem evalvacije vzgo-
jiteljev ni izkoristil možnosti za to, da bi se v tem procesu vrtec in vzgoji-
telji česa naučili, spremenili in tako vplivali na učenje in razvoj otrok. Av-
torja ob tem razmišljata tudi o razlikah med ocenjevanjem v pomenu spre-
mljanja ter ocenjevanjem v smislu vrednotenja vzgojiteljevega dela. Pri tem
spremljanje pojmujeta kot nepretrgan proces, v katerem zbrani podatki
predstavljajo »nepretrgan sklop termometrov«, ki jih uporabljamo, da bi
naredili sklepe o kakovosti učenja in skrbi za otroka v oddelku. O vredno-
tenju pa govorita v primeru, ko se zbrane podatke primerja s standardi, da
bi prišli do končne, sumativne odločitve, npr. v zvezi s certifikacijo.
Bobbett in Ellet118 tudi opozarjata, da je v sodobnih postopkih evalva-
cije potrebno usmeriti našo pozornost predvsem na aktivni proces učenja
otrok. Opazovanje naj bi bilo usmerjeno na učenje in poučevanje, na inte-
rakcijo med vzgojiteljem in otrokom in interakcijo med otroki. Gre torej za
preobrat razmišljanja o kakovosti vzgojitelja, ki se kaže v usmerjanju pozor-
nosti na to, kaj vzgojitelj dela, da bi omogočil učenje otrok, kako se ti uči-
jo, kako razumejo in spreminjajo življenje v oddelku. Opazovanje in oce-
njevanje naj bi bilo torej predvsem usmerjeno na to, kako kakovostni so po-
goji za proces učenja.
117 Jacquline J. Bobbett, Chad D. Ellet, Equity and Excellence in America’s Schools: The Case for
Learning Equity and Proposed Models for Analysing State Wide Education Reform Initiatives
(Paper presented at the annual meeting of the AERA), Chicago 1997.
118 J. J. Bobbett, C. D. Ellet, n. d.
klima. Sistem ni delal razlik med novimi, mladimi vzgojitelji in izkušeni-
mi praktiki. Omejena je bila tudi strokovnost ocenjevalcev, ki so opravlja-
li nadzor, supervizijo ali ocenjevanje. Nemalokrat je imel vzgojitelj veliko
več znanja in izkušenj o svoji disciplini, sodobnih pedagoških pristopih in
razvojnih značilnostih kot pa tisti, ki ga je ocenjeval. Omejeno strokovno
znanje evalvatorjev, malo medsebojnega razumevanja o tem, kaj je dobra
pedagoška praksa, nizek nivo zaupanja med vzgojiteljem in ocenjevalcem je
oblikovalo kulturo pasivnosti. Takšna klima pa ne daje strokovnih izzivov
in ne spodbuja strokovnega napredka. Pogosto je bilo okolje, ki je obkroža-
lo vzgojitelja, zastrupljeno z nezaupanjem med vzgojitelji ter med vzgojite-
lji in vodstvom oziroma tistim, ki je izvajal ocenjevanje. Na ta način je eval-
vacijski sistem pridobil prizvok kaznovalnega postopka. Tradicionalni sis-
temi ocenjevanja kakovosti vzgojitelja so pretežno temeljili na sodbah oce-
njevalca (notranjega ali zunanjega), ne pa na opazovanju in dokazljivih dej-
stvih. Prav tako ni dovoljeval vzgojitelju, da predstavi svojo interpretacijo
dogodka ter omogočal odkrit strokovni razgovor o poučevanju in učenju.
Bobbett in Ellet117 poudarjata, da tradicionalni sistem evalvacije vzgo-
jiteljev ni izkoristil možnosti za to, da bi se v tem procesu vrtec in vzgoji-
telji česa naučili, spremenili in tako vplivali na učenje in razvoj otrok. Av-
torja ob tem razmišljata tudi o razlikah med ocenjevanjem v pomenu spre-
mljanja ter ocenjevanjem v smislu vrednotenja vzgojiteljevega dela. Pri tem
spremljanje pojmujeta kot nepretrgan proces, v katerem zbrani podatki
predstavljajo »nepretrgan sklop termometrov«, ki jih uporabljamo, da bi
naredili sklepe o kakovosti učenja in skrbi za otroka v oddelku. O vredno-
tenju pa govorita v primeru, ko se zbrane podatke primerja s standardi, da
bi prišli do končne, sumativne odločitve, npr. v zvezi s certifikacijo.
Bobbett in Ellet118 tudi opozarjata, da je v sodobnih postopkih evalva-
cije potrebno usmeriti našo pozornost predvsem na aktivni proces učenja
otrok. Opazovanje naj bi bilo usmerjeno na učenje in poučevanje, na inte-
rakcijo med vzgojiteljem in otrokom in interakcijo med otroki. Gre torej za
preobrat razmišljanja o kakovosti vzgojitelja, ki se kaže v usmerjanju pozor-
nosti na to, kaj vzgojitelj dela, da bi omogočil učenje otrok, kako se ti uči-
jo, kako razumejo in spreminjajo življenje v oddelku. Opazovanje in oce-
njevanje naj bi bilo torej predvsem usmerjeno na to, kako kakovostni so po-
goji za proces učenja.
117 Jacquline J. Bobbett, Chad D. Ellet, Equity and Excellence in America’s Schools: The Case for
Learning Equity and Proposed Models for Analysing State Wide Education Reform Initiatives
(Paper presented at the annual meeting of the AERA), Chicago 1997.
118 J. J. Bobbett, C. D. Ellet, n. d.
