Page 149 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 149
Sodobno razumevanje kakovosti v organizirani predšolski vzgoji
Sodobna organizirana predšolske vzgoja spreminja tudi odnose med
vzgojitelji, vzgojitelji in administracijo, vzgojitelji in starši ter odnose med
institucijo in okoljem. Ti spremenjeni odnosi naj bi omogočali ustvarja-
nje spodbudne kulture vrtca, v kateri je mogoče imeti občutek lastništva
nad tem, kar spreminjamo in s tem zagotoviti uspešnost sprememb. Sku-
pno odločanje, timsko delo in profesionalna združenja postajajo nujnost,
ki zahteva, da vzgojitelji razmislijo tudi o evalvaciji svojega dela ter o svo-
jem profesionalnem razvoju.
Sodobne reforme slonijo na spoznanju, da je njihov uspeh odvisen pred-
vsem od vzgojiteljeve avtonomije, profesionalnosti in strokovne odgovor-
nosti, zato skušajo preseči od zgoraj vsiljene rešitve, ki so zgodovinsko gle-
dano, prinašale neuspeh. Utrdilo se je spoznanje, da vzgojitelji filtrirajo spo-
ročila kurikularnih dokumentov, zato je potreba po razvijanju vzgojiteljev-
razmišljujočih praktikov in profesionalcev vse bolj aktualna. Značilno za
profesionalce pa je, da se znajo na razmišljajoč način učiti iz svoje prakse.112
V zadnjih letih so se tudi močno spremenila spoznanja o tem, kako se
učijo odrasli. Vse bolj se poudarja pomen njihovega aktivnega vključevanja
v prizadevanja za stalni razvoj, da imajo možnost graditi od točke, kamor
so v svojem razvoju že prišli, da imajo možnost deliti svoje izkušnje in jih v
dialogu potrditi, zagovarjati in tudi spremeniti, če je to potrebno, da dela-
jo v kulturi sodelovanja, da so v tem procesu podprti ipd. Nadvse pomemb-
no pa je, da se spremeni tudi pojmovanje in oblikovanje odnosa med teorijo
in praktičnimi izkušnjami. Marentič Požarnikova opozarja na raziskave, v
katerih so dokazali, da se vzgojitelj v oddelku odloča predvsem na podlagi
situacijskega razumevanja, praktičnega znanja in intuitivno. To pa pome-
ni, da se mora znati učiti iz izkušenj, o njih razmišljati, jih poglabljati in jih
povezovati med seboj in s teoretičnimi osnovami.113
Vzgojitelji imajo tudi svoj lasten pogled na to, kaj je dobra praksa. Zato
med vzgojitelji v praksi obstaja precejšnja razlika v njihovem pojmovanju
kakovosti. Marentič Požarnikova114 opozarja, da subjektivna pojmovanja
in implicitne teorije v veliki meri določajo pedagogovo ravnanje, vsakdanje
odločanje v učnih situacijah, rezultate in predstavljajo nekakšen »filter«,
skozi katerega vzgojitelj bere zahteve v kurikulu, se odloča za učne meto-
112 Schon, navedeno po: B. Marentič Požarnik, Profesionalizacija izobraževanja učiteljev – nujna
predpostavka uspešne prenove, Vzgoja in izobraževanje 31/4 (2000), 4–11.
113 B. Marentič Požarnik, Profesionalizacija izobraževanja učiteljev – nujna predpostavka
uspešne prenove, Vzgoja in izobraževanje 31/4 (2000), 4–11.
114 Prim. B. Marentič Požarnik, Kako pomembna so pojmovanja znanja, učenja in poučevanja za
uspeh kurikularne prenove (drugi del), Sodobna pedagogika 49/4 (1988), 360–370.
Sodobna organizirana predšolske vzgoja spreminja tudi odnose med
vzgojitelji, vzgojitelji in administracijo, vzgojitelji in starši ter odnose med
institucijo in okoljem. Ti spremenjeni odnosi naj bi omogočali ustvarja-
nje spodbudne kulture vrtca, v kateri je mogoče imeti občutek lastništva
nad tem, kar spreminjamo in s tem zagotoviti uspešnost sprememb. Sku-
pno odločanje, timsko delo in profesionalna združenja postajajo nujnost,
ki zahteva, da vzgojitelji razmislijo tudi o evalvaciji svojega dela ter o svo-
jem profesionalnem razvoju.
Sodobne reforme slonijo na spoznanju, da je njihov uspeh odvisen pred-
vsem od vzgojiteljeve avtonomije, profesionalnosti in strokovne odgovor-
nosti, zato skušajo preseči od zgoraj vsiljene rešitve, ki so zgodovinsko gle-
dano, prinašale neuspeh. Utrdilo se je spoznanje, da vzgojitelji filtrirajo spo-
ročila kurikularnih dokumentov, zato je potreba po razvijanju vzgojiteljev-
razmišljujočih praktikov in profesionalcev vse bolj aktualna. Značilno za
profesionalce pa je, da se znajo na razmišljajoč način učiti iz svoje prakse.112
V zadnjih letih so se tudi močno spremenila spoznanja o tem, kako se
učijo odrasli. Vse bolj se poudarja pomen njihovega aktivnega vključevanja
v prizadevanja za stalni razvoj, da imajo možnost graditi od točke, kamor
so v svojem razvoju že prišli, da imajo možnost deliti svoje izkušnje in jih v
dialogu potrditi, zagovarjati in tudi spremeniti, če je to potrebno, da dela-
jo v kulturi sodelovanja, da so v tem procesu podprti ipd. Nadvse pomemb-
no pa je, da se spremeni tudi pojmovanje in oblikovanje odnosa med teorijo
in praktičnimi izkušnjami. Marentič Požarnikova opozarja na raziskave, v
katerih so dokazali, da se vzgojitelj v oddelku odloča predvsem na podlagi
situacijskega razumevanja, praktičnega znanja in intuitivno. To pa pome-
ni, da se mora znati učiti iz izkušenj, o njih razmišljati, jih poglabljati in jih
povezovati med seboj in s teoretičnimi osnovami.113
Vzgojitelji imajo tudi svoj lasten pogled na to, kaj je dobra praksa. Zato
med vzgojitelji v praksi obstaja precejšnja razlika v njihovem pojmovanju
kakovosti. Marentič Požarnikova114 opozarja, da subjektivna pojmovanja
in implicitne teorije v veliki meri določajo pedagogovo ravnanje, vsakdanje
odločanje v učnih situacijah, rezultate in predstavljajo nekakšen »filter«,
skozi katerega vzgojitelj bere zahteve v kurikulu, se odloča za učne meto-
112 Schon, navedeno po: B. Marentič Požarnik, Profesionalizacija izobraževanja učiteljev – nujna
predpostavka uspešne prenove, Vzgoja in izobraževanje 31/4 (2000), 4–11.
113 B. Marentič Požarnik, Profesionalizacija izobraževanja učiteljev – nujna predpostavka
uspešne prenove, Vzgoja in izobraževanje 31/4 (2000), 4–11.
114 Prim. B. Marentič Požarnik, Kako pomembna so pojmovanja znanja, učenja in poučevanja za
uspeh kurikularne prenove (drugi del), Sodobna pedagogika 49/4 (1988), 360–370.
