Page 151 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 151
Sodobno razumevanje kakovosti v organizirani predšolski vzgoji
— nudijo dovolj časa in neprekinjeno podporo vzgojiteljem, da osvojijo
nove vsebine in strategije in jih integrirajo v svojo prakso.
Okolje za takšno učenje v praksi mora biti načrtovano in spoštovano.
Elementi tega okolja so:
— Sodelovalna kultura strokovnega usposabljanja.
— V tem procesu ni ekspertov, vsi se učijo drug od drugega.
— Vsi pričakujejo, da so dejavnosti, ki jih počnejo, strokovno koristne.
— Vloga vodje je usmerjena k temu, da je učenje vzgojiteljev namenjeno iz-
boljšanju učenja otrok in njihovega počutja, v čemer se verjetno najbolj
kažejo sodobni, na otroka osredotočeni pristopi.
— Posebna skrb se nudi novincem, ki potrebujejo še več podpore in pomo-
či. To se najlažje uresniči s sistemom mentorstva, vendar morajo novin-
ci to pomoč čutiti, če pa sistem mentorstva ni vzpostavljen, so novi vzgo-
jitelji izpostavljeni stresu, nezainteresiranosti za profesionalni razvoj, ci-
nizmu ipd. Mladi vzgojitelji naj ne bi imeli občutka, da so sami v svojem
profesionalnem življenju.
— Ko vzgojitelj doseže stalno delovno mesto, postane polni člani strokovne
skupnosti. Na ta način mu prenesemo sporočilo, da ne dvomimo v nje-
govo kompetentnost (zmožnosti opravljati poklic vzgojitelja) in sposob-
nost za stalen profesionalni razvoj, to pa hkrati nosi s sabo spoznanje, da
njegova služba ni pod vprašajem.
— Pripravljenost za strokovno tveganje je mogoče doseči le, če vzgojiteljevo
delovno mesto ni ogroženo. Naši mladi vzgojitelji so pri tem žal obreme-
njeni s statusom zaposlitve za »določen čas«.
Evalvacija vzgojitelja
Evalvacijski sistemi za ocenjevanje pedagoškega osebja so se v svetu raz-
vili v sedemdesetih letih in odražajo prepričanje o tem, kako so tedaj gle-
dali na poučevanje in učenje ter pedagoški proces. Tradicionalni pristopi
k evalvaciji vzgojiteljev niso več primerni v trenutku, ko so rezultati, ki jih
pričakujemo, na nivoju bolj kompleksne narave učenja (kompleksno uče-
nje, reševanje problemov, uporaba naučenega ipd.).
Za tradicionalni sistem evalvacije vzgojiteljev je značilna hierarhična
enostranska komunikacija. Večina teh evalvacij je potekala od zgoraj nav-
zdol, edini dokaz vzgojiteljeve kakovosti je bilo to, kar je ocenjevalec zbral
med opazovanjem. Vzgojiteljeva vloga je bila popolnoma pasivna tudi v
primeru, če je evalvacijo opravilo vodstvo institucije, v kateri je bila dobra
— nudijo dovolj časa in neprekinjeno podporo vzgojiteljem, da osvojijo
nove vsebine in strategije in jih integrirajo v svojo prakso.
Okolje za takšno učenje v praksi mora biti načrtovano in spoštovano.
Elementi tega okolja so:
— Sodelovalna kultura strokovnega usposabljanja.
— V tem procesu ni ekspertov, vsi se učijo drug od drugega.
— Vsi pričakujejo, da so dejavnosti, ki jih počnejo, strokovno koristne.
— Vloga vodje je usmerjena k temu, da je učenje vzgojiteljev namenjeno iz-
boljšanju učenja otrok in njihovega počutja, v čemer se verjetno najbolj
kažejo sodobni, na otroka osredotočeni pristopi.
— Posebna skrb se nudi novincem, ki potrebujejo še več podpore in pomo-
či. To se najlažje uresniči s sistemom mentorstva, vendar morajo novin-
ci to pomoč čutiti, če pa sistem mentorstva ni vzpostavljen, so novi vzgo-
jitelji izpostavljeni stresu, nezainteresiranosti za profesionalni razvoj, ci-
nizmu ipd. Mladi vzgojitelji naj ne bi imeli občutka, da so sami v svojem
profesionalnem življenju.
— Ko vzgojitelj doseže stalno delovno mesto, postane polni člani strokovne
skupnosti. Na ta način mu prenesemo sporočilo, da ne dvomimo v nje-
govo kompetentnost (zmožnosti opravljati poklic vzgojitelja) in sposob-
nost za stalen profesionalni razvoj, to pa hkrati nosi s sabo spoznanje, da
njegova služba ni pod vprašajem.
— Pripravljenost za strokovno tveganje je mogoče doseči le, če vzgojiteljevo
delovno mesto ni ogroženo. Naši mladi vzgojitelji so pri tem žal obreme-
njeni s statusom zaposlitve za »določen čas«.
Evalvacija vzgojitelja
Evalvacijski sistemi za ocenjevanje pedagoškega osebja so se v svetu raz-
vili v sedemdesetih letih in odražajo prepričanje o tem, kako so tedaj gle-
dali na poučevanje in učenje ter pedagoški proces. Tradicionalni pristopi
k evalvaciji vzgojiteljev niso več primerni v trenutku, ko so rezultati, ki jih
pričakujemo, na nivoju bolj kompleksne narave učenja (kompleksno uče-
nje, reševanje problemov, uporaba naučenega ipd.).
Za tradicionalni sistem evalvacije vzgojiteljev je značilna hierarhična
enostranska komunikacija. Večina teh evalvacij je potekala od zgoraj nav-
zdol, edini dokaz vzgojiteljeve kakovosti je bilo to, kar je ocenjevalec zbral
med opazovanjem. Vzgojiteljeva vloga je bila popolnoma pasivna tudi v
primeru, če je evalvacijo opravilo vodstvo institucije, v kateri je bila dobra
