Page 150 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 150
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
de in oblike, vprašanja, ki jih bo postavljal in za način preverjanja. Hkrati s
tem pa opozarja, da so pojmovanja subjektivno obarvana, ne povsem zave-
stni in med seboj skladni konstrukti, ki jih posameznik oblikuje na osno-
vi nakopičenja izkušenj.
Duffy115 takšnim prepričanjem pravi mentalni modeli in opozarja, da se
ti običajno upirajo spremembam, čas sprememb pa to večkrat zahteva. Lju-
dje ne marajo spreminjati tega, kar mislijo, da že vedo. Ko sprejmejo novo
informacijo, jo najprej preverjajo v odvisnosti od tega, ali je ta v skladu s ti-
stim, kar že vedo. Problem nastane, če nove informacije ne morejo poveza-
ti na obstoječ mentalni model oziroma prepričanje. V tem primeru bo člo-
vek zgradil novo prepričanje ali pa zavrnil informacijo kot nepomembno
ali napačno. Toda tudi v primeru, ko novo informacijo povežejo s tistim,
kar že vedo, jo pojmujejo po svoje. Prav obstoječi mentalni modeli so lahko
največja ovira spremembam na področju vzgoje in izobraževanja. To, kar
vzgojitelji mislijo, da vedo in da delajo, jih lahko ovira pri tem, da bi vide-
li tisto, kar se morajo naučiti in spremeniti. Njihovi mentalni modeli mo-
rajo postati gibljivi. Takšni mentalni modeli pa delujejo tudi na kolektiv-
nem nivoju (npr. na nivoju celega vrtca). Za spreminjanje mentalnih mode-
lov je po mnenju Duffyjeve pomembno predvsem, da postanejo vidni, ozi-
roma da so v ospredju razgovorov in profesionalnega razvoja. Raziskave vse
bolj poudarjajo pomen neprestane profesionalne rasti vzgojiteljev, stalne-
ga dograjevanja znanj in spretnosti v skladu s spremembami v družbi ter
znanstvenimi spoznanji na področju pedagoških znanosti. V zadnjih tri-
desetih letih se je nakopičilo veliko novega znanja o tem, kako lahko raz-
vijemo učinkovit sistem profesionalnega razvoja vzgojiteljev. Danielsono-
va in McGreal menita,116 da so najbolj učinkoviti programi profesionalne-
ga razvoja tisti, ki:
— stimulirajo in podpirajo iniciative, ki nastajajo v praksi;
— temeljijo na trenutno doseženi stopnji spoznanj o učenju in razvoju, zato
naj bi dober strokovni razvoj modeliral principe konstruktivistično poj-
movanega učenja in poučevanja;
— nudijo intelektualno, socialno in emocionalno zaposlitev z idejami, ma-
teriali in ljudmi (predvsem kolegi);
— kažejo in udejanjajo spoštovanje do vzgojiteljev kot strokovnjakov in od-
raslih ter otrok;
115 Francis M. Duffy, I think before I am resistant to change, The Journal of the National Staff De-
velopment Council 24/1 (2003), 30–37.
116 Charlotte Danielson, Thomas L. McGreal, Teacher Evaluation to Enhance Professional Prac-
tice. Association for Supervision and Curriculum Development, Alexandria 2000.
de in oblike, vprašanja, ki jih bo postavljal in za način preverjanja. Hkrati s
tem pa opozarja, da so pojmovanja subjektivno obarvana, ne povsem zave-
stni in med seboj skladni konstrukti, ki jih posameznik oblikuje na osno-
vi nakopičenja izkušenj.
Duffy115 takšnim prepričanjem pravi mentalni modeli in opozarja, da se
ti običajno upirajo spremembam, čas sprememb pa to večkrat zahteva. Lju-
dje ne marajo spreminjati tega, kar mislijo, da že vedo. Ko sprejmejo novo
informacijo, jo najprej preverjajo v odvisnosti od tega, ali je ta v skladu s ti-
stim, kar že vedo. Problem nastane, če nove informacije ne morejo poveza-
ti na obstoječ mentalni model oziroma prepričanje. V tem primeru bo člo-
vek zgradil novo prepričanje ali pa zavrnil informacijo kot nepomembno
ali napačno. Toda tudi v primeru, ko novo informacijo povežejo s tistim,
kar že vedo, jo pojmujejo po svoje. Prav obstoječi mentalni modeli so lahko
največja ovira spremembam na področju vzgoje in izobraževanja. To, kar
vzgojitelji mislijo, da vedo in da delajo, jih lahko ovira pri tem, da bi vide-
li tisto, kar se morajo naučiti in spremeniti. Njihovi mentalni modeli mo-
rajo postati gibljivi. Takšni mentalni modeli pa delujejo tudi na kolektiv-
nem nivoju (npr. na nivoju celega vrtca). Za spreminjanje mentalnih mode-
lov je po mnenju Duffyjeve pomembno predvsem, da postanejo vidni, ozi-
roma da so v ospredju razgovorov in profesionalnega razvoja. Raziskave vse
bolj poudarjajo pomen neprestane profesionalne rasti vzgojiteljev, stalne-
ga dograjevanja znanj in spretnosti v skladu s spremembami v družbi ter
znanstvenimi spoznanji na področju pedagoških znanosti. V zadnjih tri-
desetih letih se je nakopičilo veliko novega znanja o tem, kako lahko raz-
vijemo učinkovit sistem profesionalnega razvoja vzgojiteljev. Danielsono-
va in McGreal menita,116 da so najbolj učinkoviti programi profesionalne-
ga razvoja tisti, ki:
— stimulirajo in podpirajo iniciative, ki nastajajo v praksi;
— temeljijo na trenutno doseženi stopnji spoznanj o učenju in razvoju, zato
naj bi dober strokovni razvoj modeliral principe konstruktivistično poj-
movanega učenja in poučevanja;
— nudijo intelektualno, socialno in emocionalno zaposlitev z idejami, ma-
teriali in ljudmi (predvsem kolegi);
— kažejo in udejanjajo spoštovanje do vzgojiteljev kot strokovnjakov in od-
raslih ter otrok;
115 Francis M. Duffy, I think before I am resistant to change, The Journal of the National Staff De-
velopment Council 24/1 (2003), 30–37.
116 Charlotte Danielson, Thomas L. McGreal, Teacher Evaluation to Enhance Professional Prac-
tice. Association for Supervision and Curriculum Development, Alexandria 2000.
