Page 142 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 142
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
delovanjem s starši, profesionalnem izpopolnjevanju osebja, evalvacijskih
postopkih ipd. Z analizo dokumentov pa dobimo informacije o program-
ski filozofiji, načrtovanju kurikula, administrativni politiki in postopkih,
kvalifikaciji osebja, zagotavljanju zdravja in varnosti.
V nekaterih primerih se isti instrumenti in načini zbiranja informacij
uporabljajo tako za primer akreditacije ali certifikacije kot tudi v primeru
samoevalvacije. Pri tem je samoevalvacija predvsem namenjena spodbuja-
nju izboljševanja in razvoja institucije. Viri informacij in njihovo ugotavlja-
nje so lahko kvantitativni in kvalitativni. Prav z dopolnjevanjem obeh pri-
stopov pa se lahko pridobi bolj celovito sliko problema, ki ga proučujemo.
Kazalci kakovosti organizirane predšolske vzgoje
Več kot je bilo dokazov o tem, da kvalitetna organizirana predšolska
vzgoja pozitivno vpliva na otrokov razvoj, bolj je bilo tudi jasno, da leži
ključ vseh teh ugotovitev v visoki kakovosti. Hkrati z raziskovanjem učin-
kov organizirane predšolske vzgoje je bila strokovna javnost vse bolj usmer-
jena k vprašanju, kako identificirati in ocenjevati kakovost.99 Pri tem je te-
meljnega pomena ugotoviti, kateri so osnovni kazalci kvalitetnega izobra-
ževanja ter kako programe opazovati in ocenjevati.100
Zato ni nič presenetljivega, da različni avtorji kakovost opredeljujejo na
različne načine. Pri tem nekateri raziskovalci ocenjujejo celostno kakovost
programov.101 Takšna celostna ocena kakovosti skuša zajeti splošno klimo
programa. Hkrati lahko ugotovimo, da so bili programi, ki so bili ocenjeni
z visoko globalno oceno kakovosti, povezani s številnimi pozitivnimi učin-
ki na otrocih kot so npr. višji nivo socialne kompetence, višji razvojni nivo
igre, boljše sposobnosti samoregulacije, manj problemov v šoli. Takšna glo-
balna ocena temelji na prepričanju, da gredo dobre stvari skupaj. Če bi to
skušali povedati preprosteje, bi lahko rekli, da je »boljši vrtec« boljši za
otroka. Seveda pa pojem »boljši vrtec« tudi v tem primeru predstavljajo
različni kazalci kakovosti, kot so npr.:
99 H. McGurk, M. Caplan, E. Hennessy, P. Moss, Controversy, Theory and Social Context in
Contemporary Day Care Research, Child Psychology Psychiatry 34/1 (1993), 3–23; Deborah A.
Phillips, Quality in child care: What does a research tell us?, Washington D. C. 1993.
100 Cristine Pascal, Under fives in infant classrooms, Stoke on Trent, London 1990.
101 D. L. Vandell, Carol P. Powers, Day care quality and children’s free play activities, American
Journal of Orthopsychiatry 53 (1983), 493–500; C. Howes, M. Olenick, Family and child care
influences on toddler compiliance, Child development 57 (1986), 202–216; Thelma Harms, Ri-
chard M. Clifford, Early Childhood Environment Rating Scale, New York 1980; Kathleen Mc-
Cartney, Effects of Quality of Day-care Environment on children’s language development, De-
velopmental Psychology 20 (1984), 244–260; D. Phillips, K. McCartney, S. Scarr, Child care
quality and children’s social development, Developmental Psychology 23 (1987), 537–543.
delovanjem s starši, profesionalnem izpopolnjevanju osebja, evalvacijskih
postopkih ipd. Z analizo dokumentov pa dobimo informacije o program-
ski filozofiji, načrtovanju kurikula, administrativni politiki in postopkih,
kvalifikaciji osebja, zagotavljanju zdravja in varnosti.
V nekaterih primerih se isti instrumenti in načini zbiranja informacij
uporabljajo tako za primer akreditacije ali certifikacije kot tudi v primeru
samoevalvacije. Pri tem je samoevalvacija predvsem namenjena spodbuja-
nju izboljševanja in razvoja institucije. Viri informacij in njihovo ugotavlja-
nje so lahko kvantitativni in kvalitativni. Prav z dopolnjevanjem obeh pri-
stopov pa se lahko pridobi bolj celovito sliko problema, ki ga proučujemo.
Kazalci kakovosti organizirane predšolske vzgoje
Več kot je bilo dokazov o tem, da kvalitetna organizirana predšolska
vzgoja pozitivno vpliva na otrokov razvoj, bolj je bilo tudi jasno, da leži
ključ vseh teh ugotovitev v visoki kakovosti. Hkrati z raziskovanjem učin-
kov organizirane predšolske vzgoje je bila strokovna javnost vse bolj usmer-
jena k vprašanju, kako identificirati in ocenjevati kakovost.99 Pri tem je te-
meljnega pomena ugotoviti, kateri so osnovni kazalci kvalitetnega izobra-
ževanja ter kako programe opazovati in ocenjevati.100
Zato ni nič presenetljivega, da različni avtorji kakovost opredeljujejo na
različne načine. Pri tem nekateri raziskovalci ocenjujejo celostno kakovost
programov.101 Takšna celostna ocena kakovosti skuša zajeti splošno klimo
programa. Hkrati lahko ugotovimo, da so bili programi, ki so bili ocenjeni
z visoko globalno oceno kakovosti, povezani s številnimi pozitivnimi učin-
ki na otrocih kot so npr. višji nivo socialne kompetence, višji razvojni nivo
igre, boljše sposobnosti samoregulacije, manj problemov v šoli. Takšna glo-
balna ocena temelji na prepričanju, da gredo dobre stvari skupaj. Če bi to
skušali povedati preprosteje, bi lahko rekli, da je »boljši vrtec« boljši za
otroka. Seveda pa pojem »boljši vrtec« tudi v tem primeru predstavljajo
različni kazalci kakovosti, kot so npr.:
99 H. McGurk, M. Caplan, E. Hennessy, P. Moss, Controversy, Theory and Social Context in
Contemporary Day Care Research, Child Psychology Psychiatry 34/1 (1993), 3–23; Deborah A.
Phillips, Quality in child care: What does a research tell us?, Washington D. C. 1993.
100 Cristine Pascal, Under fives in infant classrooms, Stoke on Trent, London 1990.
101 D. L. Vandell, Carol P. Powers, Day care quality and children’s free play activities, American
Journal of Orthopsychiatry 53 (1983), 493–500; C. Howes, M. Olenick, Family and child care
influences on toddler compiliance, Child development 57 (1986), 202–216; Thelma Harms, Ri-
chard M. Clifford, Early Childhood Environment Rating Scale, New York 1980; Kathleen Mc-
Cartney, Effects of Quality of Day-care Environment on children’s language development, De-
velopmental Psychology 20 (1984), 244–260; D. Phillips, K. McCartney, S. Scarr, Child care
quality and children’s social development, Developmental Psychology 23 (1987), 537–543.
