Page 139 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 139
Sodobno razumevanje kakovosti v organizirani predšolski vzgoji
jo na podpiranju institucije in izvajalcev k avtonomnemu iskanju ustreznih
sprememb in razvijanju strokovne odgovornosti.
Do sprememb iz kontrolno-regulativnih k vse bolj avtonomnim in ra-
zvojno usmerjenim modelom na področju ugotavljanja kakovosti je pri-
šlo s procesom demokratizacije in decentralizacije na področju šolstva. V
tem procesu se veča avtonomnost izvajalcev, pa tudi stopnja soodločanja
in vplivanja uporabnikov na odločitve, povezane s kakovostjo. Država po-
stopno izgublja status edinega kontrolorja kakovosti in prenaša to funkci-
jo na javnost. Na ta način uresničuje princip lastništva skupnosti nad jav-
nim šolskim sistemom.93 Gre pravzaprav za spreminjanje razmerja moči pri
kontroli kakovosti: na eni strani jo država izgublja, na drugi strani pa jo
uporabniki in izvajalci pridobivajo. Ko vrtec postaja bolj vpet v vodenje in
odločanje, se spremeni nadzorovanje kakovosti. Vendar pa proces demo-
kratizacije in decentralizacije ne ponuja izvajalcem vzgoje in izobraževa-
nja samo vse več možnosti za odločanje, ampak tudi veliko več sprejema-
nja odgovornosti in tveganja.94 Širec95 meni, da je rast in razvoj vzgojno-iz-
obraževalne institucije v smeri kakovostnih sprememb mogoča le ob ugo-
dnih spodbudah iz okolja ter optimalni notranji motivaciji institucije in
vseh strokovnih delavcev v njej za spremembe.
Vse bolj očitna postaja potreba po oblikovanju takšnih modelov ugota-
vljanja kakovosti, ki bodo hkrati z ugotavljanjem kakovosti ali posameznih
elementov, ki jo sestavljajo, spodbujali k strokovnemu razvoju. To pa velja
tako za sisteme notranjega ocenjevanja (samoocenjevanja) kot tudi za siste-
me zunanjega ocenjevanja, ki se v sodobnih pristopih pogosto dopolnjuje-
jo. Ugotavljanje kakovosti namreč ni namenjeno le uvidu v stanje pojava,
ampak je usmerjeno tudi k analizi in ukrepom za preraščanje problemov,
tu pa izvajalci potrebujejo tudi zunanjo strokovno pomoč.
Med sistemi in načini zagotavljanja kakovosti se uveljavljajo tudi dru-
gi načini razvijanja kakovosti. Med njimi je zanesljivo sistem spreminjanja
kulture institucije. Sistem temelji na predpostavki, da je spreminjanje ka-
kovosti institucije pogojen s kulturnimi vrednotami in normami, ki naj bi
jih dosegli v procesu spreminjanja. Tako naj bi v procesu spreminjanja do-
segli naslednje cilje:
93 International step by step association, Step by Step Program and Teacher Standards for Pre-
school and Primary Grades, New York, Budapest, Amsterdam 2003.
94 Carl D. Glickman, Supervision in Transition, Alexandria 1992.
95 Alojz Širec, Slovenska šolska inšpekcija in kakovost dela šol, Sodobna pedagogika 51/4 (2000),
106–124.
jo na podpiranju institucije in izvajalcev k avtonomnemu iskanju ustreznih
sprememb in razvijanju strokovne odgovornosti.
Do sprememb iz kontrolno-regulativnih k vse bolj avtonomnim in ra-
zvojno usmerjenim modelom na področju ugotavljanja kakovosti je pri-
šlo s procesom demokratizacije in decentralizacije na področju šolstva. V
tem procesu se veča avtonomnost izvajalcev, pa tudi stopnja soodločanja
in vplivanja uporabnikov na odločitve, povezane s kakovostjo. Država po-
stopno izgublja status edinega kontrolorja kakovosti in prenaša to funkci-
jo na javnost. Na ta način uresničuje princip lastništva skupnosti nad jav-
nim šolskim sistemom.93 Gre pravzaprav za spreminjanje razmerja moči pri
kontroli kakovosti: na eni strani jo država izgublja, na drugi strani pa jo
uporabniki in izvajalci pridobivajo. Ko vrtec postaja bolj vpet v vodenje in
odločanje, se spremeni nadzorovanje kakovosti. Vendar pa proces demo-
kratizacije in decentralizacije ne ponuja izvajalcem vzgoje in izobraževa-
nja samo vse več možnosti za odločanje, ampak tudi veliko več sprejema-
nja odgovornosti in tveganja.94 Širec95 meni, da je rast in razvoj vzgojno-iz-
obraževalne institucije v smeri kakovostnih sprememb mogoča le ob ugo-
dnih spodbudah iz okolja ter optimalni notranji motivaciji institucije in
vseh strokovnih delavcev v njej za spremembe.
Vse bolj očitna postaja potreba po oblikovanju takšnih modelov ugota-
vljanja kakovosti, ki bodo hkrati z ugotavljanjem kakovosti ali posameznih
elementov, ki jo sestavljajo, spodbujali k strokovnemu razvoju. To pa velja
tako za sisteme notranjega ocenjevanja (samoocenjevanja) kot tudi za siste-
me zunanjega ocenjevanja, ki se v sodobnih pristopih pogosto dopolnjuje-
jo. Ugotavljanje kakovosti namreč ni namenjeno le uvidu v stanje pojava,
ampak je usmerjeno tudi k analizi in ukrepom za preraščanje problemov,
tu pa izvajalci potrebujejo tudi zunanjo strokovno pomoč.
Med sistemi in načini zagotavljanja kakovosti se uveljavljajo tudi dru-
gi načini razvijanja kakovosti. Med njimi je zanesljivo sistem spreminjanja
kulture institucije. Sistem temelji na predpostavki, da je spreminjanje ka-
kovosti institucije pogojen s kulturnimi vrednotami in normami, ki naj bi
jih dosegli v procesu spreminjanja. Tako naj bi v procesu spreminjanja do-
segli naslednje cilje:
93 International step by step association, Step by Step Program and Teacher Standards for Pre-
school and Primary Grades, New York, Budapest, Amsterdam 2003.
94 Carl D. Glickman, Supervision in Transition, Alexandria 1992.
95 Alojz Širec, Slovenska šolska inšpekcija in kakovost dela šol, Sodobna pedagogika 51/4 (2000),
106–124.
