Page 108 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 108
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
torej vrtec prilagoditi željam in potrebam uporabnikov in katerim uporab-
nikom: otrokom, njihovim staršem ali širši skupnosti?
Ne glede na vse druge značilnosti vrtca menimo, da v primeru, če otroci
ne bodo hoteli ali ne bodo zmogli početi tega, kar se od njih zahteva in pri-
čakuje, to ni kakovosten vrtec. Torej je vrtec potrebno prilagoditi otrokom,
njihovim razvojnim, individualnim in kulturnim značilnostim, potrebam
in pravicam. Modrost prakse se združuje v tako imenovani »razvojno pri-
merni praksi«. Upoštevanje teh vodil pa še ne pomeni, da se zavzemamo
za drugo skrajnost, v kateri zgolj otroci odločajo o tem, kaj je vredno početi
in se učiti. Vrtci naj bi sicer bili osredotočeni na otroka, na njegove potrebe
in pravice, kar pa še ne pomeni, da vrtce vodijo otroci. Osredotočenost na
otroka predvsem pomeni, da vrtec svoje dejavnosti načrtuje, izvaja in eval-
vira z vidika koristi in pravic za vse otroke.
Kakovosti in uspešnosti predšolskih programov tudi ne velja presojati le
z vidika razvijanja enostavnih kognitivnih sposobnosti. Kurikulum mora
biti ekspliciten glede otrokovega celostnega razvoja in razvijanja različnih
dimenzij njegove osebnosti, biti pa mora tudi bolj učno procesno orien-
tiran. Otroku mora pomagati razviti strategije, s katerimi bo premagoval
stresne situacije in neuspehe pa tudi vztrajnost. V tem kontekstu je v pred-
šolski edukaciji nadvse pomembna tudi komunikacija in interakcija med
otrokom in odraslim ter otrokom in vrstniki. V čem se vse to razlikuje od
klasičnih konstruktivističnih kurikulov iz šestdesetih let? Tudi klasični
konstruktivistični kurikuli temeljijo na otrokovem raziskovanju fizičnega
okolja, vendar interakciji otroka z odraslimi in vrstniki v teh kurikulih ne
posvečajo veliko pozornosti. Le-ta najde svoje mesto predvsem pri reševa-
nju konfliktov. Vloga odraslih v tem procesu je minimalna. Socialni kon-
struktivizem pa poudarja prav te elemente v procesu učenja.
V svojem razvoju je organizirana predšolska vzgoja izdelala celosten pri-
stop, ki vključuje v partnerstvo družino, vrtec in družbo. Partnerstvo dru-
žine in institucije pri prenosu vrednot in znanja poudarjajo številne teori-
je o predšolski vzgoji in izobraževanju. Pri tem je vse bolj prisotno spozna-
nje, da je to, »kar naj bi otroci delali in bili«, in predstavlja osrednje vodi-
lo vzgajanja doma in v instituciji, hkrati tesno povezano s konceptom kul-
turnega spoštovanja. Vse bolj se poudarja pomen otrokovega samospošto-
vanja pri učenju, ki je omogočeno, če se zavedamo in spoštujemo kulturno
različnost in njegovo kulturno dediščino. Koncept kulturnega spoštovanja
in primernosti ter participacije družine zato postajajo temeljne kategorije
kvalitetnih programov.
torej vrtec prilagoditi željam in potrebam uporabnikov in katerim uporab-
nikom: otrokom, njihovim staršem ali širši skupnosti?
Ne glede na vse druge značilnosti vrtca menimo, da v primeru, če otroci
ne bodo hoteli ali ne bodo zmogli početi tega, kar se od njih zahteva in pri-
čakuje, to ni kakovosten vrtec. Torej je vrtec potrebno prilagoditi otrokom,
njihovim razvojnim, individualnim in kulturnim značilnostim, potrebam
in pravicam. Modrost prakse se združuje v tako imenovani »razvojno pri-
merni praksi«. Upoštevanje teh vodil pa še ne pomeni, da se zavzemamo
za drugo skrajnost, v kateri zgolj otroci odločajo o tem, kaj je vredno početi
in se učiti. Vrtci naj bi sicer bili osredotočeni na otroka, na njegove potrebe
in pravice, kar pa še ne pomeni, da vrtce vodijo otroci. Osredotočenost na
otroka predvsem pomeni, da vrtec svoje dejavnosti načrtuje, izvaja in eval-
vira z vidika koristi in pravic za vse otroke.
Kakovosti in uspešnosti predšolskih programov tudi ne velja presojati le
z vidika razvijanja enostavnih kognitivnih sposobnosti. Kurikulum mora
biti ekspliciten glede otrokovega celostnega razvoja in razvijanja različnih
dimenzij njegove osebnosti, biti pa mora tudi bolj učno procesno orien-
tiran. Otroku mora pomagati razviti strategije, s katerimi bo premagoval
stresne situacije in neuspehe pa tudi vztrajnost. V tem kontekstu je v pred-
šolski edukaciji nadvse pomembna tudi komunikacija in interakcija med
otrokom in odraslim ter otrokom in vrstniki. V čem se vse to razlikuje od
klasičnih konstruktivističnih kurikulov iz šestdesetih let? Tudi klasični
konstruktivistični kurikuli temeljijo na otrokovem raziskovanju fizičnega
okolja, vendar interakciji otroka z odraslimi in vrstniki v teh kurikulih ne
posvečajo veliko pozornosti. Le-ta najde svoje mesto predvsem pri reševa-
nju konfliktov. Vloga odraslih v tem procesu je minimalna. Socialni kon-
struktivizem pa poudarja prav te elemente v procesu učenja.
V svojem razvoju je organizirana predšolska vzgoja izdelala celosten pri-
stop, ki vključuje v partnerstvo družino, vrtec in družbo. Partnerstvo dru-
žine in institucije pri prenosu vrednot in znanja poudarjajo številne teori-
je o predšolski vzgoji in izobraževanju. Pri tem je vse bolj prisotno spozna-
nje, da je to, »kar naj bi otroci delali in bili«, in predstavlja osrednje vodi-
lo vzgajanja doma in v instituciji, hkrati tesno povezano s konceptom kul-
turnega spoštovanja. Vse bolj se poudarja pomen otrokovega samospošto-
vanja pri učenju, ki je omogočeno, če se zavedamo in spoštujemo kulturno
različnost in njegovo kulturno dediščino. Koncept kulturnega spoštovanja
in primernosti ter participacije družine zato postajajo temeljne kategorije
kvalitetnih programov.
