Page 104 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 104
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
— pluralizem vrednostne naravnanosti sodobnega človeka, ki ga institucija
rešuje ob komunikaciji o vrednotah ter reševanju konfliktnih situacij ob
upoštevanju pravne osnove ter otrokovih pravic.
Potreba po kakovosti na področju vzgoje in izobraževanja je torej jasno
opredeljena in kaže izrazite potrebe po spremembah v praksi. Ob doseda-
njih izkušnjah z reformami je dozorelo spoznanje, da so spremembe, ki jih
želimo uvajati v prakso, mnogo boljše, trajnejše in kvalitetnejše, če v proce-
su spreminjanja aktivno sodelujejo tisti, ki naj bi spremembo izvajali. Gre
za znano dilemo relativne neuspešnosti spreminjanja od zgoraj navzdol, ki
odseva hierarhične odnose v stroki, podcenjevanje prakse in nerazumeva-
nje procesa učenja oziroma spreminjanja pri odraslih oziroma v instituci-
ji. Dolgotrajno sposobnost spreminjanja vrtcev lahko dosežemo le, če se v
proces spreminjanja vrtca aktivno vključimo.8
Ena od konkretnih potreb pri opredeljevanju kvalitetnega pedagoške-
ga procesa pa je sprememba paradigme, ki prehaja od skrbi za kakovostno
poučevanje v skrb za spodbujanje kakovostnega učenja. Gre za premik iz
transmisijskega k interakcijskemu pojmovanju učenja ter za ustrezne spre-
membe v pojmovanjih učenja, znanja, vloge vzgojitelja oziroma vzgojitelja
in otroka oziroma otroka in za ugotavljanje pogojev, pod katerimi se kako-
vostno učenje pojavlja.
Pranckuniene, Vildžiuniene, Walsh navajajo tri vrste značilnosti sodob-
nega pojmovanja kvalitetne vzgojno-izobraževalne institucije, in sicer:9
1) Skupno poslanstvo oziroma cilji, ki jim sledijo. Skupno poslanstvo lah-
ko dosežejo le na osnovi jasnih ciljev, sodelovanja pri izmenjavi vrednot
in prepričanj ter soudeležbe pri vodenju in sprejemanju odločitev.
2) Ustrezna klima oziroma kultura, ki spodbuja učenje. Za oblikovanje
ustrezne klime oziroma kulture, ki je značilna za uspešne institucije, je
pomembno, da imajo vsi (otroci, starši in zaposleni) možnost participa-
cije in soudeležbe pri svojem učenju in učenju drugih in da za svoje uče-
nje sprejemajo odgovornost. Ustrezno klimo zagotavlja ustrezno fizič-
no okolje, ki mora na eni strani zagotavljati občutek varnosti, na drugi
strani pa nuditi dovolj spodbud za aktivno učenje v različnih situacijah.
Ustrezno klimo tvorijo priznanja in izzivi, pozitivno interakcijo med
vsemi udeleženci, aktivno vključevanje in podporo staršev ter skupnosti.
8 M. Fullan, The new meaning of educational change, New York 1991.
9 E. Pranckuniene, M. Vildžiuniene, K. B. Walsh, Step by Step to School Improvement, Workshop
materials, ISSA 2002.
— pluralizem vrednostne naravnanosti sodobnega človeka, ki ga institucija
rešuje ob komunikaciji o vrednotah ter reševanju konfliktnih situacij ob
upoštevanju pravne osnove ter otrokovih pravic.
Potreba po kakovosti na področju vzgoje in izobraževanja je torej jasno
opredeljena in kaže izrazite potrebe po spremembah v praksi. Ob doseda-
njih izkušnjah z reformami je dozorelo spoznanje, da so spremembe, ki jih
želimo uvajati v prakso, mnogo boljše, trajnejše in kvalitetnejše, če v proce-
su spreminjanja aktivno sodelujejo tisti, ki naj bi spremembo izvajali. Gre
za znano dilemo relativne neuspešnosti spreminjanja od zgoraj navzdol, ki
odseva hierarhične odnose v stroki, podcenjevanje prakse in nerazumeva-
nje procesa učenja oziroma spreminjanja pri odraslih oziroma v instituci-
ji. Dolgotrajno sposobnost spreminjanja vrtcev lahko dosežemo le, če se v
proces spreminjanja vrtca aktivno vključimo.8
Ena od konkretnih potreb pri opredeljevanju kvalitetnega pedagoške-
ga procesa pa je sprememba paradigme, ki prehaja od skrbi za kakovostno
poučevanje v skrb za spodbujanje kakovostnega učenja. Gre za premik iz
transmisijskega k interakcijskemu pojmovanju učenja ter za ustrezne spre-
membe v pojmovanjih učenja, znanja, vloge vzgojitelja oziroma vzgojitelja
in otroka oziroma otroka in za ugotavljanje pogojev, pod katerimi se kako-
vostno učenje pojavlja.
Pranckuniene, Vildžiuniene, Walsh navajajo tri vrste značilnosti sodob-
nega pojmovanja kvalitetne vzgojno-izobraževalne institucije, in sicer:9
1) Skupno poslanstvo oziroma cilji, ki jim sledijo. Skupno poslanstvo lah-
ko dosežejo le na osnovi jasnih ciljev, sodelovanja pri izmenjavi vrednot
in prepričanj ter soudeležbe pri vodenju in sprejemanju odločitev.
2) Ustrezna klima oziroma kultura, ki spodbuja učenje. Za oblikovanje
ustrezne klime oziroma kulture, ki je značilna za uspešne institucije, je
pomembno, da imajo vsi (otroci, starši in zaposleni) možnost participa-
cije in soudeležbe pri svojem učenju in učenju drugih in da za svoje uče-
nje sprejemajo odgovornost. Ustrezno klimo zagotavlja ustrezno fizič-
no okolje, ki mora na eni strani zagotavljati občutek varnosti, na drugi
strani pa nuditi dovolj spodbud za aktivno učenje v različnih situacijah.
Ustrezno klimo tvorijo priznanja in izzivi, pozitivno interakcijo med
vsemi udeleženci, aktivno vključevanje in podporo staršev ter skupnosti.
8 M. Fullan, The new meaning of educational change, New York 1991.
9 E. Pranckuniene, M. Vildžiuniene, K. B. Walsh, Step by Step to School Improvement, Workshop
materials, ISSA 2002.
