Page 86 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 86
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
tujega jezika in že pred tem izdelati seminarsko nalogo, kot so preimenovali
prejšnjo domačo nalogo. To so morali obrazložiti in ob tem še ustno odgo-
varjati iz predmeta, pri katerem so si izbrali temo za nalogo. Da seminarska
naloga pri zaključnem izpitu ni bila več bistvena, so pokazala tudi navodila:
uvrščena je bila na zadnje, tretje mesto. Pozitivne ocene iz dveh pisnih in se-
minarske naloge so bile pogoj za pristop k ustnemu delu izpita, kar je bil že
korak naprej v zahtevnosti. Poleg tega je moral dijak izbrati predmete za za-
ključni izpit tako, da je odgovarjal iz vseh predmetnih področij. Torej če je
izdelal seminarsko nalogo iz družbeno jezikovnega področja, je moral ob-
vezno izbirati na ustnem delu vprašanja iz naravoslovno matematične sku-
pine predmetov. Odgovarjal je torej iz treh predmetov, pri tem pa sta mora-
li biti pokriti obe predmetni skupini. Izbor predmetov za ustni del je moral
dijak najaviti hkrati ob prevzemu teme za seminarsko nalogo.47
Ustnega dela izpita so bili oproščeni tisti srednješolci, ki so z odli-
ko opravili zaključni razred in dobili oceno odlično iz seminarske naloge
in pisnega dela zaključnega izpita. Ostali pa so se s profesorji soočili še na
ustnem delu, ki so mu vrnili nazaj že znane prvine mature s pripravo lističev
z vprašanji, vlečenjem le-teh, odgovarjanjem do petnajstih minut na vpraša-
nja iz posameznega predmeta in pisanjem vseh potrebnih zapisnikov in po-
ročil. Tudi določbe o negativno ocenjenih so bile povratek k staremu, tradi-
cionalnemu, kajti “kandidat uspešno opravi zaključni izpit, če je ocenjen iz
vseh izpitnih predmetov najmanj z oceno zadostno”. Če je prejel le eno ne-
gativno oceno, se je lahko prijavil že na naslednji rok, če pa je dobil dijak dve
negativni oceni, je moral ponovno opravljati celoten zaključni izpit. Konč-
no poročilo o izpitu sta morala zopet pisati predsednik izpitnega odbora in
ravnatelj, toda pogosto je bila to ena in ista oseba. V zaključno spričevalo so,
ob upoštevanju kritik pedagogov in kadrovnikov v tovarnah in javnih služ-
bah, znova vpisovali vse ocene zaključnega izpita in končne ocene učnih
predmetov po predmetniku šole. Navodilo je imelo le še to “lepotno napa-
ko”, da ni začelo veljati takoj, temveč šele s šolskim letom 1964/65.48
Resda so bili predpisi korak h “klasični” obliki mature, a spremembe le
niso odpravile vseh napak zaključnega izpita iz prejšnjih let. Že po prvi ma-
turi po teh predpisih so bili predsedniki zaključnih izpitov enotnega mne-
nja, da “seminarska naloga organsko ne sodi k zaključnemu izpitu”. Naslo-
vi so se namreč ponavljali, poleg tega so se isti naslovi pojavili na različnih
šolah, kar je dopuščalo precejšnje dvome o avtorstvu številnih seminarskih
47 Objave XV, št. 1 (februar 1964), Navodilo o minimalnih zahtevah in drugih pogojih, ki jih
morajo izpolniti šole druge stopnje glede zaključnih izpitov.
48 N. m. Glej še pojasnilo k navodilu: Objave XV, št. 4 (25. 11. 1964), Pojasnilo k ... .
tujega jezika in že pred tem izdelati seminarsko nalogo, kot so preimenovali
prejšnjo domačo nalogo. To so morali obrazložiti in ob tem še ustno odgo-
varjati iz predmeta, pri katerem so si izbrali temo za nalogo. Da seminarska
naloga pri zaključnem izpitu ni bila več bistvena, so pokazala tudi navodila:
uvrščena je bila na zadnje, tretje mesto. Pozitivne ocene iz dveh pisnih in se-
minarske naloge so bile pogoj za pristop k ustnemu delu izpita, kar je bil že
korak naprej v zahtevnosti. Poleg tega je moral dijak izbrati predmete za za-
ključni izpit tako, da je odgovarjal iz vseh predmetnih področij. Torej če je
izdelal seminarsko nalogo iz družbeno jezikovnega področja, je moral ob-
vezno izbirati na ustnem delu vprašanja iz naravoslovno matematične sku-
pine predmetov. Odgovarjal je torej iz treh predmetov, pri tem pa sta mora-
li biti pokriti obe predmetni skupini. Izbor predmetov za ustni del je moral
dijak najaviti hkrati ob prevzemu teme za seminarsko nalogo.47
Ustnega dela izpita so bili oproščeni tisti srednješolci, ki so z odli-
ko opravili zaključni razred in dobili oceno odlično iz seminarske naloge
in pisnega dela zaključnega izpita. Ostali pa so se s profesorji soočili še na
ustnem delu, ki so mu vrnili nazaj že znane prvine mature s pripravo lističev
z vprašanji, vlečenjem le-teh, odgovarjanjem do petnajstih minut na vpraša-
nja iz posameznega predmeta in pisanjem vseh potrebnih zapisnikov in po-
ročil. Tudi določbe o negativno ocenjenih so bile povratek k staremu, tradi-
cionalnemu, kajti “kandidat uspešno opravi zaključni izpit, če je ocenjen iz
vseh izpitnih predmetov najmanj z oceno zadostno”. Če je prejel le eno ne-
gativno oceno, se je lahko prijavil že na naslednji rok, če pa je dobil dijak dve
negativni oceni, je moral ponovno opravljati celoten zaključni izpit. Konč-
no poročilo o izpitu sta morala zopet pisati predsednik izpitnega odbora in
ravnatelj, toda pogosto je bila to ena in ista oseba. V zaključno spričevalo so,
ob upoštevanju kritik pedagogov in kadrovnikov v tovarnah in javnih služ-
bah, znova vpisovali vse ocene zaključnega izpita in končne ocene učnih
predmetov po predmetniku šole. Navodilo je imelo le še to “lepotno napa-
ko”, da ni začelo veljati takoj, temveč šele s šolskim letom 1964/65.48
Resda so bili predpisi korak h “klasični” obliki mature, a spremembe le
niso odpravile vseh napak zaključnega izpita iz prejšnjih let. Že po prvi ma-
turi po teh predpisih so bili predsedniki zaključnih izpitov enotnega mne-
nja, da “seminarska naloga organsko ne sodi k zaključnemu izpitu”. Naslo-
vi so se namreč ponavljali, poleg tega so se isti naslovi pojavili na različnih
šolah, kar je dopuščalo precejšnje dvome o avtorstvu številnih seminarskih
47 Objave XV, št. 1 (februar 1964), Navodilo o minimalnih zahtevah in drugih pogojih, ki jih
morajo izpolniti šole druge stopnje glede zaključnih izpitov.
48 N. m. Glej še pojasnilo k navodilu: Objave XV, št. 4 (25. 11. 1964), Pojasnilo k ... .
