Page 82 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 82
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
svetno pedagoške službe so npr. bile, da je večina kandidatov na zagovoru
uspešno zagovarjala domače naloge, da so skušali imeti enak kriterij za vse
srednje šole (zato je bilo seveda potrebno znižati raven zahtevnosti mature,
op.p.) in da “se je ob tem izpitu lahko sprostila kandidatova osebnost, nje-
govo oesbno zanimanje in sposobnosti, kar se kaže tudi v ocenah, ki so pri
nekaterih v vidnem nasprotju s povprečnimi ocenami za redno šolsko delo.
To pa je le nov dokaz o potrebnosti cepitve gimnazijskega študija na več in-
teresnih vej.” Med napakami je bila najpogostejša preveč nekritično prepi-
sovanje virov, iz katerih so dijaki črpali snov za domačo nalogo in “so ma-
terial za naloge večinoma več ali manj dobesedno prepisovali iz virov, ne da
bi si vsebino osvojili in jo po svoje predelali. To bo treba preprečevati, da
jih ne bomo navajali k nesamostojnosti in plagiatorstvu”, so menili na pro-
svetno pedagoški službi. Dodali pa so, da “tako nas kot kandidate motita
neestetska oblika in pomanjkljiva vsebina spričevala o zaključnem izpitu.
Spričevalo ne daje prave slike štiriletnih prizadevanj, sposobnosti in uspe-
hov dijaka. To vrzel smo izpolnili s tem, da smo vnesli vsaj uspeh zadnje-
ga letnika”, kajti višjim šolam pomanjkljivo spričevalo ni nudilo vpogleda v
posameznikove sposobnosti in interesna področja.40
Čeprav so pristojni organi izdajali še dodatna navodila in pojasnila, so
se še naprej vrstile pripombe na račun neprimerne oblike mature. Zlasti
glasne so bile leta 1962, ko je Svet za šolstvo Slovenije sprejemal nove pred-
pise o gimnazijah. Korak naprej v ocenjevanju vloge gimnazij je bil vsaj ta,
da jih niso hoteli več nasilno tlačili v isti lonec z raznovrstnimi srednjimi
strokovnimi šolami.
Po trikratnem poskusu z novo obliko mature v letih 1960, 1961 in
1962 je Zavod za napredek šolstva Slovenije izdelal obsežnejšo analizo in
iz anket in poročil izluščil prednosti in pomanjkljivosti zaključnega izpita
na gimnazijah. Kot prednost so navedli zlasti način izdelave domače nalo-
ge, kajti “tako lahko učitelji preverjajo, ali učenci razumejo bistvo proble-
ma, ki ga obravnavajo”. To pa je bil po mnenju Zavoda napredek v primer-
javi s preprostim izpraševanjem na stari maturi, kjer je “izpit konstatiral le
uspeh na področju intelektualne izobrazbe, toda zelo pomanjkljivo, ker ni
preverjal stvarne usposobljenosti kandidatov za samostojno intelektualno
delo”. Novi način mature naj bi zato gimnazije spodbujal k vpeljavi več no-
vih oblik dela s seminarskimi nalogami in praktitkumi že v štiriletnem šo-
lanju. Toda ob domačih nalogah so se pokazale tudi številne pomanjklji-
vosti. Prva od teh je bila že nezmožnost preverjanja, v koliko je naloga de-
jansko rezultat dijakovega dela, ne pa “prevelike” pomoči zunanjih sodelav-
40 M. Mohor, n. d., 16–18.
svetno pedagoške službe so npr. bile, da je večina kandidatov na zagovoru
uspešno zagovarjala domače naloge, da so skušali imeti enak kriterij za vse
srednje šole (zato je bilo seveda potrebno znižati raven zahtevnosti mature,
op.p.) in da “se je ob tem izpitu lahko sprostila kandidatova osebnost, nje-
govo oesbno zanimanje in sposobnosti, kar se kaže tudi v ocenah, ki so pri
nekaterih v vidnem nasprotju s povprečnimi ocenami za redno šolsko delo.
To pa je le nov dokaz o potrebnosti cepitve gimnazijskega študija na več in-
teresnih vej.” Med napakami je bila najpogostejša preveč nekritično prepi-
sovanje virov, iz katerih so dijaki črpali snov za domačo nalogo in “so ma-
terial za naloge večinoma več ali manj dobesedno prepisovali iz virov, ne da
bi si vsebino osvojili in jo po svoje predelali. To bo treba preprečevati, da
jih ne bomo navajali k nesamostojnosti in plagiatorstvu”, so menili na pro-
svetno pedagoški službi. Dodali pa so, da “tako nas kot kandidate motita
neestetska oblika in pomanjkljiva vsebina spričevala o zaključnem izpitu.
Spričevalo ne daje prave slike štiriletnih prizadevanj, sposobnosti in uspe-
hov dijaka. To vrzel smo izpolnili s tem, da smo vnesli vsaj uspeh zadnje-
ga letnika”, kajti višjim šolam pomanjkljivo spričevalo ni nudilo vpogleda v
posameznikove sposobnosti in interesna področja.40
Čeprav so pristojni organi izdajali še dodatna navodila in pojasnila, so
se še naprej vrstile pripombe na račun neprimerne oblike mature. Zlasti
glasne so bile leta 1962, ko je Svet za šolstvo Slovenije sprejemal nove pred-
pise o gimnazijah. Korak naprej v ocenjevanju vloge gimnazij je bil vsaj ta,
da jih niso hoteli več nasilno tlačili v isti lonec z raznovrstnimi srednjimi
strokovnimi šolami.
Po trikratnem poskusu z novo obliko mature v letih 1960, 1961 in
1962 je Zavod za napredek šolstva Slovenije izdelal obsežnejšo analizo in
iz anket in poročil izluščil prednosti in pomanjkljivosti zaključnega izpita
na gimnazijah. Kot prednost so navedli zlasti način izdelave domače nalo-
ge, kajti “tako lahko učitelji preverjajo, ali učenci razumejo bistvo proble-
ma, ki ga obravnavajo”. To pa je bil po mnenju Zavoda napredek v primer-
javi s preprostim izpraševanjem na stari maturi, kjer je “izpit konstatiral le
uspeh na področju intelektualne izobrazbe, toda zelo pomanjkljivo, ker ni
preverjal stvarne usposobljenosti kandidatov za samostojno intelektualno
delo”. Novi način mature naj bi zato gimnazije spodbujal k vpeljavi več no-
vih oblik dela s seminarskimi nalogami in praktitkumi že v štiriletnem šo-
lanju. Toda ob domačih nalogah so se pokazale tudi številne pomanjklji-
vosti. Prva od teh je bila že nezmožnost preverjanja, v koliko je naloga de-
jansko rezultat dijakovega dela, ne pa “prevelike” pomoči zunanjih sodelav-
40 M. Mohor, n. d., 16–18.
