Page 81 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 81
Slovenska matura v jugoslovanski državi
in da administrativno izenačevanje srednjih šol ne pomaga napredku stro-
kovnih šol, temveč zgolj pripomore k nazadovanju gimnazij. Kajti Svet za
šolstvo LRS je po analizi rezultatov “nove mature” ugotavljal, da “so po-
nekod nepravilno razumeli značaj in namen zaključnega izpita”. Profesor-
ji so “napačno” še vedno presojali in ocenjevali dijakovo znanje na star na-
čin, namesto da bi po novem ocenjevali le, “kako zna kandidat uporablja-
ti pridobljeno znanje pri obravnavi posameznih problemov”. Precejšnje na-
pake so delale tudi izpitne komisije, saj številnim verjetno sploh ni bilo ja-
sno, kaj naj na zagovoru sprašujejo. Eni so se tako zadovoljili že s samo ob-
novo domače naloge, medtem ko so drugi, verjetno pod vplivom stare obli-
ke mature, zašli v temeljito spraševanje dijaka tudi v snovi, ki z domačo na-
logo ni bila v nikakršni zvezi. Obe skrajnosti pa sta se zdeli Zavodu za na-
predek šolstva napačni: “Mnenja smo, da snovi, iz katere izprašujemo, ne
gre niti preveč zoževati niti preveč razširjati. Napačno bi bilo, če bi ustni
izpit omejili samo na obrazložitev domače naloge, kakor bi bilo napak, če
bi hoteli izprašati tvarino iz vseh predmetov na način kot je bilo to pri sta-
ri maturi.” Na precejšnje pomisleke je naletelo tudi ocenjevanje, saj skupna
ocena zaključnega izpita sploh ni mogla nakazati področja, ki je posame-
znemu dijaku posebej pri srcu. V nasprotju z vsemi novimi pravili so zato
ustanove, šole, komisije za štipendije in sorodne organizacije od abiturien-
tov zahtevale, da jim poleg zaključnega spričevala posredujejo še spričeva-
lo zadnjega letnika srednje šole, tako da so sploh lahko ugotovile, za katero
področje se najstnik bolj zanima. Da so bila potemtakem mnenja o obliki
spričeval in njihovi vsebini zelo različna, menda ni potrebno posebej pou-
darjati. Pritožb in kritik na račun novega preverjanja znanja ob zaključku
srednje šole je bilo torej več kot preveč, toda na Zavodu za napredek šolstva
so po prvih neuspehih še mislili, da je možno težave izgladiti z novimi na-
vodili: “Po pregledu gornjih izvajanj lahko napravimo zaključek, da bi bilo
potrebno k veljavnim navodilom izdati posebna pojasnila, ki bi razčistila
obstoječe nejasnosti in bolj precizirala določene stvari, da se ne bi pojavlja-
la različna tolmačenja v posameznih šolah. Navodil samih bi vsaj za enkrat
morda ne bi bilo treba spreminjati, ker je v njihovem okviru možno rešiti
vse glavne pritožbe in predloge s primernimi pojasnili.”39
Da so morali ugotavljati mnenja in odzive na novo obliko mature z an-
ketami v šolah, je posledica dejstva, da so v šolski reformi ukinili šolske in-
špektorate, ki so pred tem dajali dokaj ostre strokovne ocene o delu v šolah.
Nadomestili so jih s prosvetno pedagoškimi službami, ki pa se niso toliko
zanimale za strokovno delo v šolskih prostorih. Ugotovitve gorenjske pro-
39 Stanko Uršič, Nova »matura«, Sodobna pedagogika XII (1961), št. 3–4, 73–77.
in da administrativno izenačevanje srednjih šol ne pomaga napredku stro-
kovnih šol, temveč zgolj pripomore k nazadovanju gimnazij. Kajti Svet za
šolstvo LRS je po analizi rezultatov “nove mature” ugotavljal, da “so po-
nekod nepravilno razumeli značaj in namen zaključnega izpita”. Profesor-
ji so “napačno” še vedno presojali in ocenjevali dijakovo znanje na star na-
čin, namesto da bi po novem ocenjevali le, “kako zna kandidat uporablja-
ti pridobljeno znanje pri obravnavi posameznih problemov”. Precejšnje na-
pake so delale tudi izpitne komisije, saj številnim verjetno sploh ni bilo ja-
sno, kaj naj na zagovoru sprašujejo. Eni so se tako zadovoljili že s samo ob-
novo domače naloge, medtem ko so drugi, verjetno pod vplivom stare obli-
ke mature, zašli v temeljito spraševanje dijaka tudi v snovi, ki z domačo na-
logo ni bila v nikakršni zvezi. Obe skrajnosti pa sta se zdeli Zavodu za na-
predek šolstva napačni: “Mnenja smo, da snovi, iz katere izprašujemo, ne
gre niti preveč zoževati niti preveč razširjati. Napačno bi bilo, če bi ustni
izpit omejili samo na obrazložitev domače naloge, kakor bi bilo napak, če
bi hoteli izprašati tvarino iz vseh predmetov na način kot je bilo to pri sta-
ri maturi.” Na precejšnje pomisleke je naletelo tudi ocenjevanje, saj skupna
ocena zaključnega izpita sploh ni mogla nakazati področja, ki je posame-
znemu dijaku posebej pri srcu. V nasprotju z vsemi novimi pravili so zato
ustanove, šole, komisije za štipendije in sorodne organizacije od abiturien-
tov zahtevale, da jim poleg zaključnega spričevala posredujejo še spričeva-
lo zadnjega letnika srednje šole, tako da so sploh lahko ugotovile, za katero
področje se najstnik bolj zanima. Da so bila potemtakem mnenja o obliki
spričeval in njihovi vsebini zelo različna, menda ni potrebno posebej pou-
darjati. Pritožb in kritik na račun novega preverjanja znanja ob zaključku
srednje šole je bilo torej več kot preveč, toda na Zavodu za napredek šolstva
so po prvih neuspehih še mislili, da je možno težave izgladiti z novimi na-
vodili: “Po pregledu gornjih izvajanj lahko napravimo zaključek, da bi bilo
potrebno k veljavnim navodilom izdati posebna pojasnila, ki bi razčistila
obstoječe nejasnosti in bolj precizirala določene stvari, da se ne bi pojavlja-
la različna tolmačenja v posameznih šolah. Navodil samih bi vsaj za enkrat
morda ne bi bilo treba spreminjati, ker je v njihovem okviru možno rešiti
vse glavne pritožbe in predloge s primernimi pojasnili.”39
Da so morali ugotavljati mnenja in odzive na novo obliko mature z an-
ketami v šolah, je posledica dejstva, da so v šolski reformi ukinili šolske in-
špektorate, ki so pred tem dajali dokaj ostre strokovne ocene o delu v šolah.
Nadomestili so jih s prosvetno pedagoškimi službami, ki pa se niso toliko
zanimale za strokovno delo v šolskih prostorih. Ugotovitve gorenjske pro-
39 Stanko Uršič, Nova »matura«, Sodobna pedagogika XII (1961), št. 3–4, 73–77.
