Page 91 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 91
Slovenska matura v jugoslovanski državi
ta dogodek, na šoli se je na vseh koncih razbijalo (pričela se je adaptacija).
Odgovore kandidatov je bilo težko razločiti, k izpitu pa so prihajali malo-
ne v delovnih oblekah. Ne mislim na teatraličnost ali odvečen ceremonial.
Tudi ne mislim, da bi se morali zaradi prijetnega vzdušja člani izpitne ko-
misije ves čas izpita smehljati. Vendar pa bi zaključni izpit moral pomeniti
vsaj nekaj bolj pomembnega v delu šole in nekaj svečanega v življenju učen-
cev in ne le eno izmed mnogih, bolj ali manj neprijetnih službenih dolžno-
sti učiteljev ob koncu šolskega leta.”58
Vse te navedbe so bile dokaz dejstva, da so si bile gimnazije in strokov-
ne šole še vedno precej oddaljene, pa čeprav so jih hoteli šolski reformator-
ji na vsak način stlačiti v isti predal. Seveda bi delali krivico tistim srednjim
strokovnim šolam, ki so se zelo potrudile in pripravile izpite na enaki ravni
kot gimnazije, ki jim je bila izvedba mature “že v krvi”. Toda izenačevanje
je bilo kljub temu še vedno bolj stvar predpisov kot pa realnosti. In da se v
bodoče omenjene napake ne bi več ponavljale, je bila dodana še zahteva po
“ministrskih odposlancih”, ki tedaj ni bila v navadi niti za gimnazije, niti
za strokovne šole: “Ne bi bilo napak vnovič razmisliti o imenovanju pred-
sednikov izpitnih komisij, ki naj bi bili (kot je to bilo v praksi pred leti) iz
drugih vzgojnoizobraževalnih organizacij.”59
Vsaj prva leta po novih predpisih je svojevrstno težavo predstavljal tudi
predmet novejše zgodovine narodov Jugoslavije z družbeno-politično ure-
ditvijo SFRJ. Ker takšnega predmeta na urniku ni bilo, sta morala pri spra-
ševanju dijakov sodelovati tako profesor zgodovine kot sociologije. “Kom-
binatoriko” so reševali na različne načine, običajno pa sta bili zastavljeni
po dve vprašanji iz zgodovine in eno iz sociologije. Zahtevana snov je bila
zamejena po precej ideoloških kriterijih, ki so bili takrat v veljavi za druž-
boslovje; bolj ali manj se je omejevala na zgodovino delavskega gibanja in
narodnoosvobodilne vojne s povojnim socialističnim razvojem, vse skupaj
pa naj bi slonelo na marksistični interpretaciji dogodkov. Kljub določeni
ozkosti je bil predmet živahno dopolnilo zaključnega izpita in so na vseh
gimnazijah složno ugotavljali, da omogoča dijakom pridobiti zaokroženo
podobo o svetu, v katerem živijo.60
Podrobnejšo analizo o tem, kako srednje šole opravljajo svojo vlogo v iz-
obraževalnem procesu, je leta 1974 opravil Pedagoški inštitut Univerze v
58 Jože Gluk, Zaključni izpiti na strokovnih šolah, Vzgoja in izobraževanje IV (1973), št. 3,
161–164.
59 N. d., 164.
60 Tomaž Weber, Novejša zgodovina narodov Jugoslavije (NOB) pri zaključnem izpitu, Vzgoja in
izobraževanje I (1970), št. 1, 20–24.
ta dogodek, na šoli se je na vseh koncih razbijalo (pričela se je adaptacija).
Odgovore kandidatov je bilo težko razločiti, k izpitu pa so prihajali malo-
ne v delovnih oblekah. Ne mislim na teatraličnost ali odvečen ceremonial.
Tudi ne mislim, da bi se morali zaradi prijetnega vzdušja člani izpitne ko-
misije ves čas izpita smehljati. Vendar pa bi zaključni izpit moral pomeniti
vsaj nekaj bolj pomembnega v delu šole in nekaj svečanega v življenju učen-
cev in ne le eno izmed mnogih, bolj ali manj neprijetnih službenih dolžno-
sti učiteljev ob koncu šolskega leta.”58
Vse te navedbe so bile dokaz dejstva, da so si bile gimnazije in strokov-
ne šole še vedno precej oddaljene, pa čeprav so jih hoteli šolski reformator-
ji na vsak način stlačiti v isti predal. Seveda bi delali krivico tistim srednjim
strokovnim šolam, ki so se zelo potrudile in pripravile izpite na enaki ravni
kot gimnazije, ki jim je bila izvedba mature “že v krvi”. Toda izenačevanje
je bilo kljub temu še vedno bolj stvar predpisov kot pa realnosti. In da se v
bodoče omenjene napake ne bi več ponavljale, je bila dodana še zahteva po
“ministrskih odposlancih”, ki tedaj ni bila v navadi niti za gimnazije, niti
za strokovne šole: “Ne bi bilo napak vnovič razmisliti o imenovanju pred-
sednikov izpitnih komisij, ki naj bi bili (kot je to bilo v praksi pred leti) iz
drugih vzgojnoizobraževalnih organizacij.”59
Vsaj prva leta po novih predpisih je svojevrstno težavo predstavljal tudi
predmet novejše zgodovine narodov Jugoslavije z družbeno-politično ure-
ditvijo SFRJ. Ker takšnega predmeta na urniku ni bilo, sta morala pri spra-
ševanju dijakov sodelovati tako profesor zgodovine kot sociologije. “Kom-
binatoriko” so reševali na različne načine, običajno pa sta bili zastavljeni
po dve vprašanji iz zgodovine in eno iz sociologije. Zahtevana snov je bila
zamejena po precej ideoloških kriterijih, ki so bili takrat v veljavi za druž-
boslovje; bolj ali manj se je omejevala na zgodovino delavskega gibanja in
narodnoosvobodilne vojne s povojnim socialističnim razvojem, vse skupaj
pa naj bi slonelo na marksistični interpretaciji dogodkov. Kljub določeni
ozkosti je bil predmet živahno dopolnilo zaključnega izpita in so na vseh
gimnazijah složno ugotavljali, da omogoča dijakom pridobiti zaokroženo
podobo o svetu, v katerem živijo.60
Podrobnejšo analizo o tem, kako srednje šole opravljajo svojo vlogo v iz-
obraževalnem procesu, je leta 1974 opravil Pedagoški inštitut Univerze v
58 Jože Gluk, Zaključni izpiti na strokovnih šolah, Vzgoja in izobraževanje IV (1973), št. 3,
161–164.
59 N. d., 164.
60 Tomaž Weber, Novejša zgodovina narodov Jugoslavije (NOB) pri zaključnem izpitu, Vzgoja in
izobraževanje I (1970), št. 1, 20–24.
