Page 90 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 90
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
imeli dijaki na urniku le po leto dni, npr. psihologijo, sociologijo in filozo-
fijo, tako da so imeli čim manj učenja.57 Drugače pa so izpiti potekali brez
večjih pretresov po že utečenih smernicah, ki so bile v gimnazijskih prosto-
rih prisotne že več kot stoletje.
Povsem drugače je bilo na strokovnih šolah, ki so jih skušali nasilno iz-
enačiti z gimnazijami, zato so na zaključnih izpitih nastajali prav parado-
ksalni položaji, ko niti profesorjem teh šol ni bilo jasno, kako morajo pote-
kati zaključni izpiti, kakšne so profesorjeve in kandidatove pristojnosti in
dolžnosti ipd. Na posameznih strokovnih šolah, ki so imele v drugem pol-
letju zaključnega razreda prakso, dijakom niso hoteli odobriti z zakoni do-
ločenega roka za pripravo na zaključni izpit in so dijake pripustili k izpitu
šele v jesenskem roku! Posebej “neprijazni” so bili ponekod obrtniki, pri
katerih so bili dijaki strokovnih šol na praksi, saj “se niso mogli pripraviti
na izpit, saj so morali vse dneve, odkar se je končal pouk, hoditi na delo v
delavnice obrtnikov”. Tudi do odličnjakov niso bili tako tolerantni kot na
gimnazijah in “je bila odličnjaku na neki šoli postavljena zahteva, naj po-
čaka s spričevalom do naslednjega (jesenskega) izpitnega roka, ker mu učna
doba še ni potekla in se mu zato pač nikamor ne mudi”. Posebne težave na
izpitih so imeli dijaki strokovnih šol s predmetom novejše zgodovine na-
rodov Jugoslavije z družbeno ureditvijo SFRJ, saj vsega, kar naj bi iz tega
področja obvladali, sploh niso imeli v učnem načrtu! Na posameznih sre-
dnjih strokovnih šolah profesorji sploh niso bili seznanjeni z odredbami
o izvedbi mature in na nekaterih sploh niso upoštevali izpitnih predme-
tov kot jih je določala zakonodaja, ponekod se predsednik izpitnega odbo-
ra ves dan ni pojavil v šoli, “tradicionalno” in s predpisi omogočeno zame-
njavo lističa z vprašanji pa so razumeli tudi v takšnem smislu: “Znati mo-
raš odlično, če hočeš dobiti oceno zadostno”. Ponekod se profesorjem ni
ljubilo čakati polne štiri ure, kot so imeli učenci na razpolago za pisanje pi-
snih del, pa so ta del prekinili že kar po treh ali celo dobrih dveh urah. Na-
pak v izvedbi zaključnih izpitov na srednjih strokovnih šolah je bilo še pre-
cej, vse skupaj pa je vplivalo na povsem drugačen odnos do tega slavnostne-
ga dogodka, kot so ga bili ljudje vajeni v preteklosti. Zato tudi ne preseneča
kritika ocenjevalca matur na strokovnih šolah: “Videl sem, kako so v neka-
terih šolah z estetsko ureditvijo prostora (pogrnjene mize, cvetje, zastava)
dali poudarek pomembnosti izpita. Učitelji-člani izpitne komisije so bili na
šoli svečano opravljeni, v svečanih oblekah so pristopali tudi učenci-kandi-
dati, sicer rudarji ali kovinarji. Doživel pa sem tudi nasprotje tega; zaključ-
ni izpiti so bili v temnih, mračnih kabinetih šole, prav nič prilagojenih za
57 Zaključni izpit na gimnazijah junija 1972, Vzgoja in izobraževanje III (1972), št. 6, 38–39.
imeli dijaki na urniku le po leto dni, npr. psihologijo, sociologijo in filozo-
fijo, tako da so imeli čim manj učenja.57 Drugače pa so izpiti potekali brez
večjih pretresov po že utečenih smernicah, ki so bile v gimnazijskih prosto-
rih prisotne že več kot stoletje.
Povsem drugače je bilo na strokovnih šolah, ki so jih skušali nasilno iz-
enačiti z gimnazijami, zato so na zaključnih izpitih nastajali prav parado-
ksalni položaji, ko niti profesorjem teh šol ni bilo jasno, kako morajo pote-
kati zaključni izpiti, kakšne so profesorjeve in kandidatove pristojnosti in
dolžnosti ipd. Na posameznih strokovnih šolah, ki so imele v drugem pol-
letju zaključnega razreda prakso, dijakom niso hoteli odobriti z zakoni do-
ločenega roka za pripravo na zaključni izpit in so dijake pripustili k izpitu
šele v jesenskem roku! Posebej “neprijazni” so bili ponekod obrtniki, pri
katerih so bili dijaki strokovnih šol na praksi, saj “se niso mogli pripraviti
na izpit, saj so morali vse dneve, odkar se je končal pouk, hoditi na delo v
delavnice obrtnikov”. Tudi do odličnjakov niso bili tako tolerantni kot na
gimnazijah in “je bila odličnjaku na neki šoli postavljena zahteva, naj po-
čaka s spričevalom do naslednjega (jesenskega) izpitnega roka, ker mu učna
doba še ni potekla in se mu zato pač nikamor ne mudi”. Posebne težave na
izpitih so imeli dijaki strokovnih šol s predmetom novejše zgodovine na-
rodov Jugoslavije z družbeno ureditvijo SFRJ, saj vsega, kar naj bi iz tega
področja obvladali, sploh niso imeli v učnem načrtu! Na posameznih sre-
dnjih strokovnih šolah profesorji sploh niso bili seznanjeni z odredbami
o izvedbi mature in na nekaterih sploh niso upoštevali izpitnih predme-
tov kot jih je določala zakonodaja, ponekod se predsednik izpitnega odbo-
ra ves dan ni pojavil v šoli, “tradicionalno” in s predpisi omogočeno zame-
njavo lističa z vprašanji pa so razumeli tudi v takšnem smislu: “Znati mo-
raš odlično, če hočeš dobiti oceno zadostno”. Ponekod se profesorjem ni
ljubilo čakati polne štiri ure, kot so imeli učenci na razpolago za pisanje pi-
snih del, pa so ta del prekinili že kar po treh ali celo dobrih dveh urah. Na-
pak v izvedbi zaključnih izpitov na srednjih strokovnih šolah je bilo še pre-
cej, vse skupaj pa je vplivalo na povsem drugačen odnos do tega slavnostne-
ga dogodka, kot so ga bili ljudje vajeni v preteklosti. Zato tudi ne preseneča
kritika ocenjevalca matur na strokovnih šolah: “Videl sem, kako so v neka-
terih šolah z estetsko ureditvijo prostora (pogrnjene mize, cvetje, zastava)
dali poudarek pomembnosti izpita. Učitelji-člani izpitne komisije so bili na
šoli svečano opravljeni, v svečanih oblekah so pristopali tudi učenci-kandi-
dati, sicer rudarji ali kovinarji. Doživel pa sem tudi nasprotje tega; zaključ-
ni izpiti so bili v temnih, mračnih kabinetih šole, prav nič prilagojenih za
57 Zaključni izpit na gimnazijah junija 1972, Vzgoja in izobraževanje III (1972), št. 6, 38–39.
