Page 85 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 85
Slovenska matura v jugoslovanski državi
Dobra plat izenačevanja pogojev za opravljanje zaključnega izpita je
bilo povečanje števila abiturientov in s tem kandidatov za nadaljnji študij
na višjih in visokih šolah. Delež študentov med populacijo je začel naglo
naraščati, naraščala pa je tudi povprečna izobrazba Slovencev. Seveda pa bi
bili s temi dejstvi lahko veliko bolj zadovoljni, če bi vse skupaj potekalo na
višji kakovostni ravni.
Korak k izvirnemu pomenu zrelostnega izpita
Po pripombah pedagogov je Zavod za napredek šolstva Slovenije jese-
ni 1962 predlagal vnovično spremembo oblike mature. Ta naj bi ob domači
nalogi obsegala še pisni in ustni izpit iz slovenskega jezika s književnostjo in
matematike ali tujega jezika. V primerjavi s staro maturo bi torej še vedno
bila ožja, vrnitev na staro pa je bila zahteva, naj bi ocena nezadostno iz enega
dela zaključnega izpita pomenila tudi skupno negativno oceno.45 Tudi s ta-
kšno obliko mature pedagogi v prizadevanju za večjo zahtevnost še niso bili
zadovoljni, toda bila je le korak naprej v primerjavi s prejšnjimi tremi leti.
Vendarle pa je bila taka matura še vedno manj zahtevna v primerjavi s prej-
šnjim desetletjem. Na veliko razočaranje profesorjev so pristojni organi “za-
mudili” z izdajo novih predpisov, tako da so za leta 1963 še veljali predpisi o
zaključnem izpitu, pri katerem je imela glavno težo domača naloga.
Zato so na nekaterih gimnazijah v nasprotju z veljavnimi predpisi kar
samoiniciativno dvignili raven zaključnega izpita tako, da so pripravili ko-
lokvije za dijake, na katerih so po starih načelih preizkusili znanje snovi ce-
lotnega štiriletnega srednješolskega šolanja. To so na seji Sveta za šolstvo
Slovenije 12. junija 1963 ostro obsodili, saj je Boris Lipužič menil: “Pri ta-
kih primerih moramo take pojave odločno obsoditi. Proti taki praksi v šo-
lah, pisanja nalog, kjer ni razlogov za to, da bi na ta način vrednotili znanje
učencev po pismenih izdelkih, kot to uvajajo na nekaterih šolah, bi morala
tudi prosvetno pedagoška služba odločno nastopiti.”46
Očitno pa so kritike s terena vplivale tudi na pristojne organe, saj je le
pol leta kasneje, 12. decembra 1963, Boris Lipužič, tedaj že kot republiški
sekretar za šolstvo Socialistične republike Slovenije, izdal nova navodila
za zaključne izpite, v katerem so upoštevali številne pripombe pedagogov
praktikov. Vnovič so bila navodila skupna za vse šole srednje stopnje, le da
so že razmejevala šole po njim lastnih tematskih področjih in niso vse vrgle
v isti kalup. Gimnazijci so morali tako pri zaključnem izpitu opraviti pisme-
ni in ustni izpit iz slovenskega jezika, pisni in ustni izpit iz matematike ali
45 D. Kompare, n. d., 253–254.
46 A SŠM, š. 222, m. 8, Stenografski zapisnik 8. redne seje Sveta za šolstvo SRS (12. 6. 1963), 18.
Dobra plat izenačevanja pogojev za opravljanje zaključnega izpita je
bilo povečanje števila abiturientov in s tem kandidatov za nadaljnji študij
na višjih in visokih šolah. Delež študentov med populacijo je začel naglo
naraščati, naraščala pa je tudi povprečna izobrazba Slovencev. Seveda pa bi
bili s temi dejstvi lahko veliko bolj zadovoljni, če bi vse skupaj potekalo na
višji kakovostni ravni.
Korak k izvirnemu pomenu zrelostnega izpita
Po pripombah pedagogov je Zavod za napredek šolstva Slovenije jese-
ni 1962 predlagal vnovično spremembo oblike mature. Ta naj bi ob domači
nalogi obsegala še pisni in ustni izpit iz slovenskega jezika s književnostjo in
matematike ali tujega jezika. V primerjavi s staro maturo bi torej še vedno
bila ožja, vrnitev na staro pa je bila zahteva, naj bi ocena nezadostno iz enega
dela zaključnega izpita pomenila tudi skupno negativno oceno.45 Tudi s ta-
kšno obliko mature pedagogi v prizadevanju za večjo zahtevnost še niso bili
zadovoljni, toda bila je le korak naprej v primerjavi s prejšnjimi tremi leti.
Vendarle pa je bila taka matura še vedno manj zahtevna v primerjavi s prej-
šnjim desetletjem. Na veliko razočaranje profesorjev so pristojni organi “za-
mudili” z izdajo novih predpisov, tako da so za leta 1963 še veljali predpisi o
zaključnem izpitu, pri katerem je imela glavno težo domača naloga.
Zato so na nekaterih gimnazijah v nasprotju z veljavnimi predpisi kar
samoiniciativno dvignili raven zaključnega izpita tako, da so pripravili ko-
lokvije za dijake, na katerih so po starih načelih preizkusili znanje snovi ce-
lotnega štiriletnega srednješolskega šolanja. To so na seji Sveta za šolstvo
Slovenije 12. junija 1963 ostro obsodili, saj je Boris Lipužič menil: “Pri ta-
kih primerih moramo take pojave odločno obsoditi. Proti taki praksi v šo-
lah, pisanja nalog, kjer ni razlogov za to, da bi na ta način vrednotili znanje
učencev po pismenih izdelkih, kot to uvajajo na nekaterih šolah, bi morala
tudi prosvetno pedagoška služba odločno nastopiti.”46
Očitno pa so kritike s terena vplivale tudi na pristojne organe, saj je le
pol leta kasneje, 12. decembra 1963, Boris Lipužič, tedaj že kot republiški
sekretar za šolstvo Socialistične republike Slovenije, izdal nova navodila
za zaključne izpite, v katerem so upoštevali številne pripombe pedagogov
praktikov. Vnovič so bila navodila skupna za vse šole srednje stopnje, le da
so že razmejevala šole po njim lastnih tematskih področjih in niso vse vrgle
v isti kalup. Gimnazijci so morali tako pri zaključnem izpitu opraviti pisme-
ni in ustni izpit iz slovenskega jezika, pisni in ustni izpit iz matematike ali
45 D. Kompare, n. d., 253–254.
46 A SŠM, š. 222, m. 8, Stenografski zapisnik 8. redne seje Sveta za šolstvo SRS (12. 6. 1963), 18.
