Page 83 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 83
Slovenska matura v jugoslovanski državi
cev. Po mnenju Zavoda so bile pogosto tudi napačno izbrane teme nalog,
saj so bile nekatere preozko specialne, spet druge presplošne. Zato pripom-
be na novo maturo niso bile nič milejše kot na staro: “Stara matura je pre-
več obremenjevala učence, ki so morali v kratkem času opraviti izpit iz zelo
obsežne tvarine. Zaradi strahu, ki je spremljal ta izpit, se je pojavila trema,
psihične motnje in deformacije. Vsega tega sedanjemu zaključnemu izpitu
ne moremo očitati. Nasprotno, večina ravnateljev, učiteljev in predsedni-
kov izpitnih komisij meni, da je sedanji zaključni izpit prelahek in preveč
enostranski. Zanimivo je, da tudi velik del anketiranih abiturientov tako
sodbo iskreno potrjuje. Pri tem pa nihče ne misli, da bi se odpravila doma-
ča naloga, temveč predlagajo, naj se zaključni izpit tako spopolni, da bo
ustrezal splošno-izobraževalnemu profilu gimnazije in pedagoško stimuli-
ral kvaliteto njenega dela.”41
Na precejšen odmev s temi v zvezi je med pedagogi naletel članek Fran-
ca Pedička Razmišljanje o gimnazijski maturi, objavljen 9. junija 1962 v
Naših razgledih, ki je bil ostra kritika deviacij, ki jih je prinesla nova obli-
ka mature. Pisan je bil v duhu spoznanja, da nam je potrebna splošno-izo-
braževalna gimnazija, ne pa delitev gimnazij na precej različne usmeritve.
Za Pedička je bila nova oblika mature enako nesprejemljiva kot stara. Nova
oblika je bila preozka, zato je vplivala na zmanjšan interes dijakov do dru-
gih predmetov, rušila je sistem dela v zaključnem razredu, kjer je začel vi-
dno plahneti duh kolektivnosti in tovariške povezanosti. Iz teh pripomb
je Pediček povzel: “Problematičnost sedanje mature se kaže tudi iz tega:
kandidat, ki je uspešno pripravil neko ožje problemsko, torej že strokov-
no specializirano maturitetno nalogo in jo pri eksaminaciji ‘uspešno’ ubra-
nil, lahko izdela s kar dobro skupno oceno, četudi je pokazal pri pisme-
ni (“klavzurni”) maturitetni nalogi iz nekega širšega prirodoslovnega ali
družboslovnega kompleksa hudo nepismenost ali nerazgledanost. Če ta-
kšni kandidati na maturah uspešno končujejo zrelostne izpite, si sami ru-
šimo osnovni reformni koncept gimnazije in pristajamo na kult strokov-
nosti in prezgodnje specializacije.” Kandidat ne bi smel končati zrelostne-
ga izpita kljub še tako odlični domači nalogi, če na pisnem delu pokaže po-
polno neznanje, je menil Pediček. Splošno razgledanost pa bi lahko pouda-
rili s tem, da bi imeli ob domači nalogi še izpite, na katerih bi bila pokrita
vsa gimnazijska področja (jezikovni, družboslovni, naravoslovni): “Seveda
s tem nikakor ne mislim vračati mature na stari predmetni koncept. Res pa
je, da bi takšni izpitni kompleks sedanji maturi prav nič ne škodil. Težava je
41 Dušan Kompare, Prednosti in pomanjkljivosti sedanjega izpita na gimnazijah, Sodobna peda-
gogika XIII (1962), št. 9–10, 250–251.
cev. Po mnenju Zavoda so bile pogosto tudi napačno izbrane teme nalog,
saj so bile nekatere preozko specialne, spet druge presplošne. Zato pripom-
be na novo maturo niso bile nič milejše kot na staro: “Stara matura je pre-
več obremenjevala učence, ki so morali v kratkem času opraviti izpit iz zelo
obsežne tvarine. Zaradi strahu, ki je spremljal ta izpit, se je pojavila trema,
psihične motnje in deformacije. Vsega tega sedanjemu zaključnemu izpitu
ne moremo očitati. Nasprotno, večina ravnateljev, učiteljev in predsedni-
kov izpitnih komisij meni, da je sedanji zaključni izpit prelahek in preveč
enostranski. Zanimivo je, da tudi velik del anketiranih abiturientov tako
sodbo iskreno potrjuje. Pri tem pa nihče ne misli, da bi se odpravila doma-
ča naloga, temveč predlagajo, naj se zaključni izpit tako spopolni, da bo
ustrezal splošno-izobraževalnemu profilu gimnazije in pedagoško stimuli-
ral kvaliteto njenega dela.”41
Na precejšen odmev s temi v zvezi je med pedagogi naletel članek Fran-
ca Pedička Razmišljanje o gimnazijski maturi, objavljen 9. junija 1962 v
Naših razgledih, ki je bil ostra kritika deviacij, ki jih je prinesla nova obli-
ka mature. Pisan je bil v duhu spoznanja, da nam je potrebna splošno-izo-
braževalna gimnazija, ne pa delitev gimnazij na precej različne usmeritve.
Za Pedička je bila nova oblika mature enako nesprejemljiva kot stara. Nova
oblika je bila preozka, zato je vplivala na zmanjšan interes dijakov do dru-
gih predmetov, rušila je sistem dela v zaključnem razredu, kjer je začel vi-
dno plahneti duh kolektivnosti in tovariške povezanosti. Iz teh pripomb
je Pediček povzel: “Problematičnost sedanje mature se kaže tudi iz tega:
kandidat, ki je uspešno pripravil neko ožje problemsko, torej že strokov-
no specializirano maturitetno nalogo in jo pri eksaminaciji ‘uspešno’ ubra-
nil, lahko izdela s kar dobro skupno oceno, četudi je pokazal pri pisme-
ni (“klavzurni”) maturitetni nalogi iz nekega širšega prirodoslovnega ali
družboslovnega kompleksa hudo nepismenost ali nerazgledanost. Če ta-
kšni kandidati na maturah uspešno končujejo zrelostne izpite, si sami ru-
šimo osnovni reformni koncept gimnazije in pristajamo na kult strokov-
nosti in prezgodnje specializacije.” Kandidat ne bi smel končati zrelostne-
ga izpita kljub še tako odlični domači nalogi, če na pisnem delu pokaže po-
polno neznanje, je menil Pediček. Splošno razgledanost pa bi lahko pouda-
rili s tem, da bi imeli ob domači nalogi še izpite, na katerih bi bila pokrita
vsa gimnazijska področja (jezikovni, družboslovni, naravoslovni): “Seveda
s tem nikakor ne mislim vračati mature na stari predmetni koncept. Res pa
je, da bi takšni izpitni kompleks sedanji maturi prav nič ne škodil. Težava je
41 Dušan Kompare, Prednosti in pomanjkljivosti sedanjega izpita na gimnazijah, Sodobna peda-
gogika XIII (1962), št. 9–10, 250–251.
