Page 89 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 89
Slovenska matura v jugoslovanski državi
nosti maturantov in dejstva, da na solidno povprečno oceno iz maternega
jezika bolj vpliva dobro (naučeno) znanje iz literarne zgodovine kot pa bo-
gastvo izražanja idej v slovenščini.55
Deloma so tovrstne pripombe upoštevali v novih predpisih o zaključ-
nem izpitu, ki jih je novembra 1969 izdal republiški sekretar za prosveto in
kulturo Slavko Bohanec, veljati pa so začeli v šolskem letu 1969/70. Naj-
večji spremembi sta bili ravno pri toliko kritizirani nesmiselnosti seminar-
ske naloge in zapostavljenosti družboslovja. Seminarska naloga je odpadla
kot del mature in se v nekaj letih ustalila kot obveznost v času štiriletne-
ga srednješolskega šolanja. Matura se je vrnila v ustaljeno prakso z opra-
vljanjem pisnega in ustnega dela. Z novimi predpisi so bili lahko zadovolj-
ni srednješolski odličnjaki, saj se je uveljavila določba, ki prej ni bila zapi-
sana ravno v vseh predpisih, da so kandidati, ki so končali zaključni razred
srednje šole z odliko, oproščeni polaganja zaključnega izpita in da se jim v
zrelostno spričevalo zapiše odličen uspeh. Na pisnem izpitu so dijaki pisa-
li nalogo iz slovenskega jezika, drugega pa iz matematike ali tujega jezika;
predpisi so omogočali namesto matematike ali tujega jezika tudi pisanje
naloge iz kakšnega drugega predmeta, vendar tega v praksi ni prav zasledi-
ti. Zapostavljenost družboslovja so skušali pristojni organi rešiti z uvedbo
novega maturitetnega predmeta, pri katerem so dijaki odgovarjali na vpra-
šanja “iz novejše zgodovine narodov Jugoslavije (NOV in povojni razvoj) z
družbenopolitično ureditvijo SFRJ”, profesorji pa so kombinirano posta-
vljali vprašanja iz novejše zgodovine in sociologije. Skupno je moral kandi-
dat odgovarjati na ustnem delu na vprašanje iz treh do petih predmetov, s
tem da sta bila omenjena dva obvezna za vse, izbora ostalih pa predpisi niso
precizirali. Tretji ustni izpit je bil tako običajno predmet, iz katerega je di-
jak že pisal nalogo na pisnem delu izpita, pri izboru preostalega izpita ali
dveh pa je imel dijak prosto izbiro.56
Na gimnazijah se je po teh predpisih uveljavil zaključni izpit s štirimi
predmeti, od tega slovenščina in novi predmet z novejšo zgodovino in so-
ciologijo za vse. Pri izbirnih predmetih so dijaki pragmatično izbirali med
lažjimi, tako da je matematiko opravljala približno četrtina dijakov, tuj je-
zik pa tri četrtine. Med temi je z dvema tretjinama prednjačila angleščina,
sledili pa so nemščina, francoščina, ruščina, latinščina in slovenščina (kot
tuj jezik za dijake na italijanskih gimnazijah v Kopru in Piranu). Kot izbir-
ni četrti predmet si je dobra polovica četrtošolcev izbrala predmet, ki so ga
55 Primerjaj: Jovita Podgornik, Nekaj misli ob rezultatih pismenih nalog pri zaključnem izpitu
na gimnazijah, Sodobna pedagogika XV (1965), št. 9–10, 295–300.
56 Uradni list SRS XXVI, št. 43 (29. 12. 1969), 583–587.
nosti maturantov in dejstva, da na solidno povprečno oceno iz maternega
jezika bolj vpliva dobro (naučeno) znanje iz literarne zgodovine kot pa bo-
gastvo izražanja idej v slovenščini.55
Deloma so tovrstne pripombe upoštevali v novih predpisih o zaključ-
nem izpitu, ki jih je novembra 1969 izdal republiški sekretar za prosveto in
kulturo Slavko Bohanec, veljati pa so začeli v šolskem letu 1969/70. Naj-
večji spremembi sta bili ravno pri toliko kritizirani nesmiselnosti seminar-
ske naloge in zapostavljenosti družboslovja. Seminarska naloga je odpadla
kot del mature in se v nekaj letih ustalila kot obveznost v času štiriletne-
ga srednješolskega šolanja. Matura se je vrnila v ustaljeno prakso z opra-
vljanjem pisnega in ustnega dela. Z novimi predpisi so bili lahko zadovolj-
ni srednješolski odličnjaki, saj se je uveljavila določba, ki prej ni bila zapi-
sana ravno v vseh predpisih, da so kandidati, ki so končali zaključni razred
srednje šole z odliko, oproščeni polaganja zaključnega izpita in da se jim v
zrelostno spričevalo zapiše odličen uspeh. Na pisnem izpitu so dijaki pisa-
li nalogo iz slovenskega jezika, drugega pa iz matematike ali tujega jezika;
predpisi so omogočali namesto matematike ali tujega jezika tudi pisanje
naloge iz kakšnega drugega predmeta, vendar tega v praksi ni prav zasledi-
ti. Zapostavljenost družboslovja so skušali pristojni organi rešiti z uvedbo
novega maturitetnega predmeta, pri katerem so dijaki odgovarjali na vpra-
šanja “iz novejše zgodovine narodov Jugoslavije (NOV in povojni razvoj) z
družbenopolitično ureditvijo SFRJ”, profesorji pa so kombinirano posta-
vljali vprašanja iz novejše zgodovine in sociologije. Skupno je moral kandi-
dat odgovarjati na ustnem delu na vprašanje iz treh do petih predmetov, s
tem da sta bila omenjena dva obvezna za vse, izbora ostalih pa predpisi niso
precizirali. Tretji ustni izpit je bil tako običajno predmet, iz katerega je di-
jak že pisal nalogo na pisnem delu izpita, pri izboru preostalega izpita ali
dveh pa je imel dijak prosto izbiro.56
Na gimnazijah se je po teh predpisih uveljavil zaključni izpit s štirimi
predmeti, od tega slovenščina in novi predmet z novejšo zgodovino in so-
ciologijo za vse. Pri izbirnih predmetih so dijaki pragmatično izbirali med
lažjimi, tako da je matematiko opravljala približno četrtina dijakov, tuj je-
zik pa tri četrtine. Med temi je z dvema tretjinama prednjačila angleščina,
sledili pa so nemščina, francoščina, ruščina, latinščina in slovenščina (kot
tuj jezik za dijake na italijanskih gimnazijah v Kopru in Piranu). Kot izbir-
ni četrti predmet si je dobra polovica četrtošolcev izbrala predmet, ki so ga
55 Primerjaj: Jovita Podgornik, Nekaj misli ob rezultatih pismenih nalog pri zaključnem izpitu
na gimnazijah, Sodobna pedagogika XV (1965), št. 9–10, 295–300.
56 Uradni list SRS XXVI, št. 43 (29. 12. 1969), 583–587.
