Page 84 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 84
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
le v njegovi praktični izvedbi. Maturo bi s tem prav gotovo približali splo-
šno izobrazbenem statusu gimnazije.”42
Pedičkova kritika je bila objavljena v času, ko je Svet za šolstvo Slovenije
sprejemal načela nove oblike gimnazij. Leta 1962 so bila tako sprejeta navo-
dila o pogojih za verifikacijo gimnazij in o minimalnem obsegu snovi za gi-
mnazijske učne načrte, vse to pa so morala gimnazijska vodstva upoštevati
že v šolskem letu 1962/63. Tudi zato so Pedičkove kritike padle na plodna
tla. Med pogoji za verifikacijo gimnazij je bila omenjena tudi matura, to-
krat vnovič z drugačnim imenom: “Na gimnaziji se opravlja sklepni izpit.
Vsebino in obseg sklepnega izpita določa Svet za šolstvo LRS”.43
Ob pripravah novih programov za gimnazije so tako razpravljali tudi
o odpravi verjetno najlažje oblike mature v njeni zgodovini. Trditve, da je
nova oblika mature premalo zahtevna (kar so trdili zlasti na gimnazijah),
so pokazali tudi preprosti statistični podatki. Število negativno ocenjenih
na zrelostnih izpit je namreč v zadnjih treh letih zdrknilo na minimum, v
nasprotju s tem pa je šla krivulja pri odličnih in prav dobrih strmo navzgor.
Ker je imela glavno težo pri maturi domača naloga in ne pisna naloga na
šoli, je bilo negativno ocenjenih pri slednji neprimerno več kot tistih, ki so
bili z enotno oceno negativno ocenjeni na zaključnem izpitu.44
Spremembe iz začetkov šestdesetih let so sicer dosegle osnovni cilj – iz-
enačenje pogojev za vpis na višje stopnje šolanja vsem srednješolcem. Žal pa
so to naredili na račun kakovosti dela na najbolj zahtevnih srednjih šolah,
gimnazijah. Nova oblika mature je dejansko razvrednostila pomen gimna-
zij, in to naj bi popravili s predpisi iz leta 1962. Toda že samo dejstvo, da
je potrebno reformirano gimnazijo znova reformirati po slabih treh letih,
pove vse o neresnosti in nepremišljenosti prvotnih odločitev in o ignorira-
nju spoznanj in zahtev pedagogov praktikov. Na srečo gimnazij so sloven-
ski politiki v tistih letih še ohranili toliko trezno glavo, da so kmalu spo-
znali, da predlogi Prosvetnega sveta iz Beograda na nekaterih področjih
prinašajo slovenskemu šolstvu več škode kot koristi. Zato so že v nekaj le-
tih zlasti v srednjem in visokem šolstvu odpravili nekatere napake, ki so jih
povzročili s premalo premišljenimi ukrepi ob koncu petdesetih in v začet-
ku šestdesetih let. Žal so imeli premalo trezno glavo desetletje in pol kasne-
je, ko so se vrnili na stranpota in nadaljevali popotovanje k odpravi gimna-
zij, kakršno je trasiral v predlogu Prosvetni svet že ob koncu petdesetih let.
42 Franc Pediček, Razmišljanje o gimnazijski maturi, Naši razgledi XI, št. 11 (9. 6. 1962), 206–
207.
43 UL LRS XIX, št. 17 (24. 5. 1962), 117–119.
44 D. Kompare, n. d., 252.
le v njegovi praktični izvedbi. Maturo bi s tem prav gotovo približali splo-
šno izobrazbenem statusu gimnazije.”42
Pedičkova kritika je bila objavljena v času, ko je Svet za šolstvo Slovenije
sprejemal načela nove oblike gimnazij. Leta 1962 so bila tako sprejeta navo-
dila o pogojih za verifikacijo gimnazij in o minimalnem obsegu snovi za gi-
mnazijske učne načrte, vse to pa so morala gimnazijska vodstva upoštevati
že v šolskem letu 1962/63. Tudi zato so Pedičkove kritike padle na plodna
tla. Med pogoji za verifikacijo gimnazij je bila omenjena tudi matura, to-
krat vnovič z drugačnim imenom: “Na gimnaziji se opravlja sklepni izpit.
Vsebino in obseg sklepnega izpita določa Svet za šolstvo LRS”.43
Ob pripravah novih programov za gimnazije so tako razpravljali tudi
o odpravi verjetno najlažje oblike mature v njeni zgodovini. Trditve, da je
nova oblika mature premalo zahtevna (kar so trdili zlasti na gimnazijah),
so pokazali tudi preprosti statistični podatki. Število negativno ocenjenih
na zrelostnih izpit je namreč v zadnjih treh letih zdrknilo na minimum, v
nasprotju s tem pa je šla krivulja pri odličnih in prav dobrih strmo navzgor.
Ker je imela glavno težo pri maturi domača naloga in ne pisna naloga na
šoli, je bilo negativno ocenjenih pri slednji neprimerno več kot tistih, ki so
bili z enotno oceno negativno ocenjeni na zaključnem izpitu.44
Spremembe iz začetkov šestdesetih let so sicer dosegle osnovni cilj – iz-
enačenje pogojev za vpis na višje stopnje šolanja vsem srednješolcem. Žal pa
so to naredili na račun kakovosti dela na najbolj zahtevnih srednjih šolah,
gimnazijah. Nova oblika mature je dejansko razvrednostila pomen gimna-
zij, in to naj bi popravili s predpisi iz leta 1962. Toda že samo dejstvo, da
je potrebno reformirano gimnazijo znova reformirati po slabih treh letih,
pove vse o neresnosti in nepremišljenosti prvotnih odločitev in o ignorira-
nju spoznanj in zahtev pedagogov praktikov. Na srečo gimnazij so sloven-
ski politiki v tistih letih še ohranili toliko trezno glavo, da so kmalu spo-
znali, da predlogi Prosvetnega sveta iz Beograda na nekaterih področjih
prinašajo slovenskemu šolstvu več škode kot koristi. Zato so že v nekaj le-
tih zlasti v srednjem in visokem šolstvu odpravili nekatere napake, ki so jih
povzročili s premalo premišljenimi ukrepi ob koncu petdesetih in v začet-
ku šestdesetih let. Žal so imeli premalo trezno glavo desetletje in pol kasne-
je, ko so se vrnili na stranpota in nadaljevali popotovanje k odpravi gimna-
zij, kakršno je trasiral v predlogu Prosvetni svet že ob koncu petdesetih let.
42 Franc Pediček, Razmišljanje o gimnazijski maturi, Naši razgledi XI, št. 11 (9. 6. 1962), 206–
207.
43 UL LRS XIX, št. 17 (24. 5. 1962), 117–119.
44 D. Kompare, n. d., 252.
