Page 80 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 80
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
kljivost predpisov je bila že v tem, da niso določili, kaj z dijakom, ki je od-
dal odlično domačo nalogo (za katero je bilo težko preveriti, ali je dejansko
sad njegovega dela!) in pisal katastrofalno slabo pismeno nalogo pred izpi-
tnim odborom. Četudi je dijak dobil skupno negativno oceno, se je lahko
– če je bila domača naloga solidna – prijavil na naslednji rok z isto doma-
čo nalogo, kar pomeni, da mu ni bilo potrebno vlagati v priprave preveč do-
datnega truda. Da je padla splošna raven zahtevnosti pri maturi, je bilo po-
sredno razvidno tudi pri določbah o izpitnem odboru, saj je bil za njego-
vega predsednika imenovan “ravnatelj šole, če do začetnega izpitnega roka
ne imenuje predsednika Svet za šolstvo LRS ali pa z njegovim pooblasti-
lom za šolstvo pristojni upravni organ ljudskega odbora”. O “ministrskih
odposlancih” po novih načelih torej ne moremo govoriti. To je bilo razvi-
dno tudi v končni določbi, da o rezultatih zaključnega izpita poroča zgolj
ravnatelj šole.37
Nad novo obliko mature so vsaj na začetku pokazali nekaj navduše-
nja tudi posamezni slovenski šolniki, saj je npr. v glasilu Prosvetno peda-
goške službe okraja Kranj Bilten leta 1960 Miha Mohor v zagovor nove-
mu zaključnemu izpitu navedel obilo pripomb na račun stare mature, češ
da so si “pedagogi ob živčnem razpoloženju, tremi in včasih celo omedle-
vicah kandidatov za maturo spraševali, kakšen smisel naj pravzaprav ima
tak izpit za človeka, ki smo ga v štirih ali celo osmih letih šolanja proučili
in spoznali prav do podrobnosti v vseh njegovih sposobnostih, znanjih in
težnjah”. Toda to misel je v nadaljevanju že sam negiral, saj je zapisal, da se
v novi obliki zaključnega izpita z domačo nalogo, pisno nalogo in zagovo-
rom pred komisijo kandidat pravzaprav prvič sreča z znanstvenim delom,
kar pomeni, da ga s te plati profesorji še niso mogli spoznati. Poudaril pa je
tudi, da je bila v tedanji fazi šolske reforme prav sprememba mature “prvi
ukrep, ki se je dotaknil gimnazijskega načina dela”.38
Nov način opravljanja zrelostnega izpita je imel le to prednost, da je bil
sestavni del bolj prožnega šolskega sistema, ki ni tako kot star sistem one-
mogočal vpisa abiturientov strokovnih šol na univerzo. Toda dobri ideji je
sledila slaba izvedba, saj so pristojni organi več truda vložili v nižanje zah-
tevnosti in visoke ravni dela na gimnazijah kot pa v dvigovanje zahtevnosti
in ravni dela strokovnega šolstva.
Prvič so zaključni izpit namesto mature po novih predpisih opravlja-
li dijaki leta 1960. In že takrat je bilo jasno, da je s tem nekaj hudo narobe
37 N. m.
38 Miha Mohor, Od mature k zaključnemu izpitu, v: Bilten (Prosvetno pedagoška služba okraja
Kranj), 1960, št. 3, 13–14.
kljivost predpisov je bila že v tem, da niso določili, kaj z dijakom, ki je od-
dal odlično domačo nalogo (za katero je bilo težko preveriti, ali je dejansko
sad njegovega dela!) in pisal katastrofalno slabo pismeno nalogo pred izpi-
tnim odborom. Četudi je dijak dobil skupno negativno oceno, se je lahko
– če je bila domača naloga solidna – prijavil na naslednji rok z isto doma-
čo nalogo, kar pomeni, da mu ni bilo potrebno vlagati v priprave preveč do-
datnega truda. Da je padla splošna raven zahtevnosti pri maturi, je bilo po-
sredno razvidno tudi pri določbah o izpitnem odboru, saj je bil za njego-
vega predsednika imenovan “ravnatelj šole, če do začetnega izpitnega roka
ne imenuje predsednika Svet za šolstvo LRS ali pa z njegovim pooblasti-
lom za šolstvo pristojni upravni organ ljudskega odbora”. O “ministrskih
odposlancih” po novih načelih torej ne moremo govoriti. To je bilo razvi-
dno tudi v končni določbi, da o rezultatih zaključnega izpita poroča zgolj
ravnatelj šole.37
Nad novo obliko mature so vsaj na začetku pokazali nekaj navduše-
nja tudi posamezni slovenski šolniki, saj je npr. v glasilu Prosvetno peda-
goške službe okraja Kranj Bilten leta 1960 Miha Mohor v zagovor nove-
mu zaključnemu izpitu navedel obilo pripomb na račun stare mature, češ
da so si “pedagogi ob živčnem razpoloženju, tremi in včasih celo omedle-
vicah kandidatov za maturo spraševali, kakšen smisel naj pravzaprav ima
tak izpit za človeka, ki smo ga v štirih ali celo osmih letih šolanja proučili
in spoznali prav do podrobnosti v vseh njegovih sposobnostih, znanjih in
težnjah”. Toda to misel je v nadaljevanju že sam negiral, saj je zapisal, da se
v novi obliki zaključnega izpita z domačo nalogo, pisno nalogo in zagovo-
rom pred komisijo kandidat pravzaprav prvič sreča z znanstvenim delom,
kar pomeni, da ga s te plati profesorji še niso mogli spoznati. Poudaril pa je
tudi, da je bila v tedanji fazi šolske reforme prav sprememba mature “prvi
ukrep, ki se je dotaknil gimnazijskega načina dela”.38
Nov način opravljanja zrelostnega izpita je imel le to prednost, da je bil
sestavni del bolj prožnega šolskega sistema, ki ni tako kot star sistem one-
mogočal vpisa abiturientov strokovnih šol na univerzo. Toda dobri ideji je
sledila slaba izvedba, saj so pristojni organi več truda vložili v nižanje zah-
tevnosti in visoke ravni dela na gimnazijah kot pa v dvigovanje zahtevnosti
in ravni dela strokovnega šolstva.
Prvič so zaključni izpit namesto mature po novih predpisih opravlja-
li dijaki leta 1960. In že takrat je bilo jasno, da je s tem nekaj hudo narobe
37 N. m.
38 Miha Mohor, Od mature k zaključnemu izpitu, v: Bilten (Prosvetno pedagoška služba okraja
Kranj), 1960, št. 3, 13–14.
