Page 79 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 79
Slovenska matura v jugoslovanski državi
ki ga posebej zanima, spregledala pa naj bi naučeno znanje, češ da ga dijaki
tako in tako v nekaj mesecih pozabijo. Toda posamezniki so že ob tem opo-
zarjali na številne težave, ki jih prinašajo takšne radikalne spremembe.35
Na podlagi priporočila zvezne vlade je predsednik Sveta za šolstvo
Ljudske republike Slovenije Vladko Majhen 27. marca 1960 izdal navodi-
la za novo obliko zaključnega izpita. Novost je bila že v tem, da so bila sku-
paj z gimnazijskimi predpisane sorodne določbe tudi za tehniške in dru-
ge strokovne šole za gospodarstvo in javne službe, kar je bilo že svojevrstno
razvrednotenje gimnazij in mature, saj so se morali prilagajati manj zahtev-
nim srednjim šolam, ki so po novem dajala enakovredna zaključna spriče-
vala. Nov način zrelostnega izpita so morale srednje šole upoštevati po šol-
skem letu 1959/60.36
Zaključni izpit je po novih predpisih obsegal zgolj domačo nalogo, pi-
sno nalogo pred izpitnim odborom in ustni izpit pred izpitno komisijo.
Domačo nalogo je moral dijak narediti v zaključnem letniku srednje šole,
torej gimnazijci v 4. razredu gimnazije. Temo si je lahko izbral vsak dijak
sam, toda če je učiteljski zbor menil, da ne ustreza učnim načelom, je temo
lahko spremenil, razširil ali zožil. Dokončen naslov teme je moral dijak
sporočiti učiteljskemu zboru tri mesece pred izpitom, zaželeno pa je bilo,
da se je pri izdelavi naloge čim večkrat posvetoval z mentorjem, torej profe-
sorjem predmeta, iz katerega je bila izbrana tematika domače naloge. Vsa-
ko nalogo sta morala pregledati dva pregledovalca, ki ju je določil učitelj-
ski zbor. Domača naloga je postala najpomembnejši del zaključnega izpita.
Ob tem so sicer četrtošolci imeli na razpolago še štiri ure za pisno nalogo
pred izpitnim odborom, ki je določil tri teme iz “širšega področja družbe-
nega življenja, gospodarstva, kulture in znanosti. Povezane naj bodo z našo
družbeno stvarnostjo, da lahko učenec pokaže hkrati splošno razgledanost
in ideološko zrelost”. V primerjavi s prejšnjimi pisnimi nalogami pri matu-
ri je bila zgolj ena, bolj poljudna, veliko olajšanje za maturante in je pome-
nila lažjo pot do zrelostnega izpita. K temu je dodatno pripomogel še ustni
izpit, saj ni bil več izpit v klasičnem smislu, pri katerem so morali kandidati
pokazati znanje iz več predmetov, temveč le zagovor domače naloge. Spra-
ševalci so smeli porabiti za posameznega kandidata od dvajset do štiride-
set minut, vprašanja pa se niso smela preveč odmikati od širše problemati-
ke domače naloge. Izpitni odbor je ob koncu ocenil dijaka zgolj z eno sku-
pno oceno, pri čemer je imela največjo težo domača naloga. Velika pomanj-
35 A SŠM, š. 212, m. 1, Stenografski zapisnik 24. redne seje Sveta za šolstvo LRS (10. 2. 1960)
in priloge.
36 Objave XI, št. 3 (30. 4. 1960), 5–7.
ki ga posebej zanima, spregledala pa naj bi naučeno znanje, češ da ga dijaki
tako in tako v nekaj mesecih pozabijo. Toda posamezniki so že ob tem opo-
zarjali na številne težave, ki jih prinašajo takšne radikalne spremembe.35
Na podlagi priporočila zvezne vlade je predsednik Sveta za šolstvo
Ljudske republike Slovenije Vladko Majhen 27. marca 1960 izdal navodi-
la za novo obliko zaključnega izpita. Novost je bila že v tem, da so bila sku-
paj z gimnazijskimi predpisane sorodne določbe tudi za tehniške in dru-
ge strokovne šole za gospodarstvo in javne službe, kar je bilo že svojevrstno
razvrednotenje gimnazij in mature, saj so se morali prilagajati manj zahtev-
nim srednjim šolam, ki so po novem dajala enakovredna zaključna spriče-
vala. Nov način zrelostnega izpita so morale srednje šole upoštevati po šol-
skem letu 1959/60.36
Zaključni izpit je po novih predpisih obsegal zgolj domačo nalogo, pi-
sno nalogo pred izpitnim odborom in ustni izpit pred izpitno komisijo.
Domačo nalogo je moral dijak narediti v zaključnem letniku srednje šole,
torej gimnazijci v 4. razredu gimnazije. Temo si je lahko izbral vsak dijak
sam, toda če je učiteljski zbor menil, da ne ustreza učnim načelom, je temo
lahko spremenil, razširil ali zožil. Dokončen naslov teme je moral dijak
sporočiti učiteljskemu zboru tri mesece pred izpitom, zaželeno pa je bilo,
da se je pri izdelavi naloge čim večkrat posvetoval z mentorjem, torej profe-
sorjem predmeta, iz katerega je bila izbrana tematika domače naloge. Vsa-
ko nalogo sta morala pregledati dva pregledovalca, ki ju je določil učitelj-
ski zbor. Domača naloga je postala najpomembnejši del zaključnega izpita.
Ob tem so sicer četrtošolci imeli na razpolago še štiri ure za pisno nalogo
pred izpitnim odborom, ki je določil tri teme iz “širšega področja družbe-
nega življenja, gospodarstva, kulture in znanosti. Povezane naj bodo z našo
družbeno stvarnostjo, da lahko učenec pokaže hkrati splošno razgledanost
in ideološko zrelost”. V primerjavi s prejšnjimi pisnimi nalogami pri matu-
ri je bila zgolj ena, bolj poljudna, veliko olajšanje za maturante in je pome-
nila lažjo pot do zrelostnega izpita. K temu je dodatno pripomogel še ustni
izpit, saj ni bil več izpit v klasičnem smislu, pri katerem so morali kandidati
pokazati znanje iz več predmetov, temveč le zagovor domače naloge. Spra-
ševalci so smeli porabiti za posameznega kandidata od dvajset do štiride-
set minut, vprašanja pa se niso smela preveč odmikati od širše problemati-
ke domače naloge. Izpitni odbor je ob koncu ocenil dijaka zgolj z eno sku-
pno oceno, pri čemer je imela največjo težo domača naloga. Velika pomanj-
35 A SŠM, š. 212, m. 1, Stenografski zapisnik 24. redne seje Sveta za šolstvo LRS (10. 2. 1960)
in priloge.
36 Objave XI, št. 3 (30. 4. 1960), 5–7.
