Page 78 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 78
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
na je svoje poglede predstavila leta 1959. Kar zadeva izpite, je že na začetku
ocenila sprejemni izpit za vpis na gimnazije kot nesmotrn in s tem postavi-
la piko na i odpravi male mature. Za popravne, predmetne, razredne in pri-
vatne izpite so menili, da ni vzrokov za odstopanje od že utečene prakse, za
zaključni izpit pa je skupina predlagala precejšnje novosti.33
“Zaključni izpit, tradicionalna matura, mora precej spremeniti svoj
značaj predvsem zaradi uvajanja izbirnega šolanja”, je pojasnila komisija za
reformo gimnazij in dodala, da z zaključnim izpitom ne bi smeli zajeti niti
veliko predmetov, niti veliko gradiva in da ni pravega vzroka niti za to, da
bi na zaključnem izpitu preverjali vse znanje, pridobljeno med šolanjem, saj
so bila ta znanja med šolanjem sproti ocenjevana in tudi že pozitivno oce-
njena. Predlagali so, da bi za zaključni izpit izdelali poseben, za vso drža-
vo enoten program, ki bi obsegal izbrane rezultate večletnega šolskega dela.
Tako naj bi preverili, če je dijak med šolanjem dosegel tisto raven, ki se zah-
teva kot končni cilj gimnazijskega šolanja in ki zadostuje za to, da bi učenec
lahko brez težav nadaljeval šolanje. “Zato ni potrebno, da bi bil program
zaključnega izpita širok po obsegu, temveč visok po nivoju.”34
Precej široka obrazložitev komisije za gimnazije ni mogla zakriti bi-
stva problema – pomen mature naj bi precej znižali, saj je bila ravno ma-
tura zaradi svoje zahtevnosti tista stopnička, ki je gimnazijce v primerjavi
z ostalimi srednješolskimi absolventi postavljala v boljši položaj pri vpisu
na nadaljnje stopnje šolanja. Prizadeti maturo oziroma znižati njeno raven
je bila torej le ena od točk, s katero bi prizadeli pomen gimnazij, kar je bil
eden pomembnejših ciljev komunističnih šolskih reformatorjev. Toda za-
radi vnovičnih teženj po poenotenju šolstva v Jugoslaviji so tudi slovenski
politiki nasprotovali tako temeljnim spremembam v gimnazijskih prosto-
rih kot so jih predlagali v Beogradu.
Matura je doživela največje spremembe od takrat, ko je bila uzakonje-
na. Prosvetni svet Jugoslavije je namreč novembra 1959 predlagal, naj bi
staroslavno maturo nadomestil le zaključni izpit za gimnazije in strokovne
šole. Že to je kazalo na razvrednotenje pomena gimnazij, saj je morala biti
matura na pol ukinjena, da so lahko šolski reformatorji na isto raven z gim-
nazijami spravili tudi strokovne šole. Zaključni izpit na srednjih šolah naj
bi obsegal domačo nalogo, ki bi jo dijak izdelal že v teku zadnjega letnika
in bi jo zagovarjal pred komisijo, ter iz pisnega in ustnega dela iz maternega
jezika. Takšna oblika zaključnega izpita naj bi bila, po zatrjevanjih predla-
gateljev, bolj znanstvena, pokazala naj bi dijakovo sposobnost v tematiki,
33 Gimnazija, Beograd 1959, 219–220.
34 N. d., 220 (prevod A. G).
na je svoje poglede predstavila leta 1959. Kar zadeva izpite, je že na začetku
ocenila sprejemni izpit za vpis na gimnazije kot nesmotrn in s tem postavi-
la piko na i odpravi male mature. Za popravne, predmetne, razredne in pri-
vatne izpite so menili, da ni vzrokov za odstopanje od že utečene prakse, za
zaključni izpit pa je skupina predlagala precejšnje novosti.33
“Zaključni izpit, tradicionalna matura, mora precej spremeniti svoj
značaj predvsem zaradi uvajanja izbirnega šolanja”, je pojasnila komisija za
reformo gimnazij in dodala, da z zaključnim izpitom ne bi smeli zajeti niti
veliko predmetov, niti veliko gradiva in da ni pravega vzroka niti za to, da
bi na zaključnem izpitu preverjali vse znanje, pridobljeno med šolanjem, saj
so bila ta znanja med šolanjem sproti ocenjevana in tudi že pozitivno oce-
njena. Predlagali so, da bi za zaključni izpit izdelali poseben, za vso drža-
vo enoten program, ki bi obsegal izbrane rezultate večletnega šolskega dela.
Tako naj bi preverili, če je dijak med šolanjem dosegel tisto raven, ki se zah-
teva kot končni cilj gimnazijskega šolanja in ki zadostuje za to, da bi učenec
lahko brez težav nadaljeval šolanje. “Zato ni potrebno, da bi bil program
zaključnega izpita širok po obsegu, temveč visok po nivoju.”34
Precej široka obrazložitev komisije za gimnazije ni mogla zakriti bi-
stva problema – pomen mature naj bi precej znižali, saj je bila ravno ma-
tura zaradi svoje zahtevnosti tista stopnička, ki je gimnazijce v primerjavi
z ostalimi srednješolskimi absolventi postavljala v boljši položaj pri vpisu
na nadaljnje stopnje šolanja. Prizadeti maturo oziroma znižati njeno raven
je bila torej le ena od točk, s katero bi prizadeli pomen gimnazij, kar je bil
eden pomembnejših ciljev komunističnih šolskih reformatorjev. Toda za-
radi vnovičnih teženj po poenotenju šolstva v Jugoslaviji so tudi slovenski
politiki nasprotovali tako temeljnim spremembam v gimnazijskih prosto-
rih kot so jih predlagali v Beogradu.
Matura je doživela največje spremembe od takrat, ko je bila uzakonje-
na. Prosvetni svet Jugoslavije je namreč novembra 1959 predlagal, naj bi
staroslavno maturo nadomestil le zaključni izpit za gimnazije in strokovne
šole. Že to je kazalo na razvrednotenje pomena gimnazij, saj je morala biti
matura na pol ukinjena, da so lahko šolski reformatorji na isto raven z gim-
nazijami spravili tudi strokovne šole. Zaključni izpit na srednjih šolah naj
bi obsegal domačo nalogo, ki bi jo dijak izdelal že v teku zadnjega letnika
in bi jo zagovarjal pred komisijo, ter iz pisnega in ustnega dela iz maternega
jezika. Takšna oblika zaključnega izpita naj bi bila, po zatrjevanjih predla-
gateljev, bolj znanstvena, pokazala naj bi dijakovo sposobnost v tematiki,
33 Gimnazija, Beograd 1959, 219–220.
34 N. d., 220 (prevod A. G).
