Page 77 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 77
Slovenska matura v jugoslovanski državi
letih tudi že tiste gimnazije, ki so se postopno preoblikovale iz nižjih v viš-
je, zapuščali prvi maturanti. V enem desetletju se je tako letno število ma-
turantov na gimnazijah v Sloveniji v primerjavi z zadnjimi predvojnimi in
prvimi povojnimi leti več kot podvojilo, saj je letno maturiralo poldrugi ti-
soč Slovencev in Slovenk. Vse več je bilo zlasti slednjih, saj se je njihov de-
lež že približeval polovici in s tem že nakazal, da bodo v kratkem “zavlada-
le” častitljivim gimnazijskim ustanovam, ki so bile še pred nekaj desetletji
domena in privilegij močnejšega spola.32
Šolska reforma in zaključni izpit
Sredi petdesetih let so se začele prosvetne oblasti pripravljati na veliko
šolsko reformo, ki naj bi zajela vse stopnje šolanja od osnovnošolske prek
srednje- in visokošolske do podiplomske. Eden od poglavitnih ciljev refor-
me je bil ustvariti bolj prožen šolski sistem, ki ne bi dijakom določene vrste
šole že vnaprej odvzel možnost vpisa na poljubno šolo višje stopnje, temveč
bi z večjo uravnoteženostjo programov in s tem primerljivostjo istostopenj-
skih šol omogočal prepis na čim širši krog šol. Temu vsekakor spodbudno
zastavljenemu načrtu pa je žal sledila slaba izvedba.
Kajti če hočemo čim bolj približati dva dotlej različna principa dela,
lahko to naredimo – če hočemo dvigniti splošno kakovostno raven – s tem,
da kot izhodišče vzamemo že doseženo raven boljšega in od slabših zahte-
vamo, da dosežejo to raven. Toda v Jugoslaviji je na vseh področjih člove-
kovega bivanja prepogosto obveljalo nasprotno načelo, naj boljši počaka-
jo ali celo znižajo že doseženo raven, da bi lahko slabši v svojem počasnem
ritmu prisopihal do njega. Takšno načelo so, žal, prevzeli tudi šolski refor-
matorji. Na šolah srednje stopnje je to pomenilo, da se morajo bolj zahtev-
ne gimnazije prilagajati manj zahtevnemu strokovnemu šolstvu. Ena od iz-
razitih prednosti gimnazij pa je bila ravno matura, izpit, ki je bil vstopnica
za univerzitetni študij. Namesto da bi reformatorji zahtevali, naj tudi stro-
kovne šole uvedejo čim zahtevnejši zaključni izpit, da bi lahko njihovi abi-
turienti enakopravno konkurirali gimnazijcem pri vpisu na višje in visoke
šole, so se za dosego tega cilja raje odločili znižati visoko zahtevnost gim-
nazijske mature.
V procesu šolske reforme je predlog za reformiranje gimnazije pripra-
vljala posebna skupina pri Zveznem zavodu za proučevanje šolstva. Glav-
no besedo v njej so imeli srbski predstavniki, med njimi tudi takšni, ki so
bili najglasnejši zagovorniki popolne ukinitve gimnazij. Slovenija je ime-
la pri pripravi reformnih načel za gimnazije povsem obrobno vlogo. Skupi-
32 J. Kmet, n. d., 24–25.
letih tudi že tiste gimnazije, ki so se postopno preoblikovale iz nižjih v viš-
je, zapuščali prvi maturanti. V enem desetletju se je tako letno število ma-
turantov na gimnazijah v Sloveniji v primerjavi z zadnjimi predvojnimi in
prvimi povojnimi leti več kot podvojilo, saj je letno maturiralo poldrugi ti-
soč Slovencev in Slovenk. Vse več je bilo zlasti slednjih, saj se je njihov de-
lež že približeval polovici in s tem že nakazal, da bodo v kratkem “zavlada-
le” častitljivim gimnazijskim ustanovam, ki so bile še pred nekaj desetletji
domena in privilegij močnejšega spola.32
Šolska reforma in zaključni izpit
Sredi petdesetih let so se začele prosvetne oblasti pripravljati na veliko
šolsko reformo, ki naj bi zajela vse stopnje šolanja od osnovnošolske prek
srednje- in visokošolske do podiplomske. Eden od poglavitnih ciljev refor-
me je bil ustvariti bolj prožen šolski sistem, ki ne bi dijakom določene vrste
šole že vnaprej odvzel možnost vpisa na poljubno šolo višje stopnje, temveč
bi z večjo uravnoteženostjo programov in s tem primerljivostjo istostopenj-
skih šol omogočal prepis na čim širši krog šol. Temu vsekakor spodbudno
zastavljenemu načrtu pa je žal sledila slaba izvedba.
Kajti če hočemo čim bolj približati dva dotlej različna principa dela,
lahko to naredimo – če hočemo dvigniti splošno kakovostno raven – s tem,
da kot izhodišče vzamemo že doseženo raven boljšega in od slabših zahte-
vamo, da dosežejo to raven. Toda v Jugoslaviji je na vseh področjih člove-
kovega bivanja prepogosto obveljalo nasprotno načelo, naj boljši počaka-
jo ali celo znižajo že doseženo raven, da bi lahko slabši v svojem počasnem
ritmu prisopihal do njega. Takšno načelo so, žal, prevzeli tudi šolski refor-
matorji. Na šolah srednje stopnje je to pomenilo, da se morajo bolj zahtev-
ne gimnazije prilagajati manj zahtevnemu strokovnemu šolstvu. Ena od iz-
razitih prednosti gimnazij pa je bila ravno matura, izpit, ki je bil vstopnica
za univerzitetni študij. Namesto da bi reformatorji zahtevali, naj tudi stro-
kovne šole uvedejo čim zahtevnejši zaključni izpit, da bi lahko njihovi abi-
turienti enakopravno konkurirali gimnazijcem pri vpisu na višje in visoke
šole, so se za dosego tega cilja raje odločili znižati visoko zahtevnost gim-
nazijske mature.
V procesu šolske reforme je predlog za reformiranje gimnazije pripra-
vljala posebna skupina pri Zveznem zavodu za proučevanje šolstva. Glav-
no besedo v njej so imeli srbski predstavniki, med njimi tudi takšni, ki so
bili najglasnejši zagovorniki popolne ukinitve gimnazij. Slovenija je ime-
la pri pripravi reformnih načel za gimnazije povsem obrobno vlogo. Skupi-
32 J. Kmet, n. d., 24–25.
