Page 76 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 76
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
dokončali osmi razred gimnazije in imeli v vedenju vsaj oceno “zadovolji-
vo”. Če pa so imeli v vedenju oceno “nezadovoljivo”, so dobili pravico opra-
vljati maturo “šele v poletnem roku prihodnjega leta, če predloži potrdilo
ljudske oblasti o primernem vedenju”.30
Predsednik izpitnega odbora je bil odposlanec šolskega ministrstva,
podpredsednik pa ravnatelj šole. Izpitni odbor je imel izpitne komisije, ki
jih je moralo biti toliko, kolikor je bilo na šoli oddelkov 8. razreda. Pisni del
mature je obsegal naloge iz slovenskega jezika, matematike, tujega jezika in
na klasičnih gimnazijah še latinskega ali grškega jezika. Vsaki nalogi so bile
odmerjene po štiri ure v treh oziroma na klasičnih gimnazijah štirih zapore-
dnih dneh. Možno je bilo zaslediti že prve korake k poenotenju matur v dr-
žavi, saj si je Svet za pravico in kulturo LRS zadržal pravico, da “lahko dolo-
či naloge za posamezni izpit”. Pri slovenščini je lahko kandidat izbiral med
dvema temama; ena je bila izbrana s področja slovstva, umetnosti ali zgo-
dovine, druga pa iz splošnih vprašanj gospodarstva, tehnike ali družbene-
ga razvoja. Pri tujih jezikih so morali kandidati prevesti približno eno tip-
kano stran neznanega besedila v slovenščino, pri matematiki pa je ostalo vse
po starem. Če je imel kandidat v 8. razredu odličen uspeh in je vse pisne na-
loge pisal vsaj prav dobro, je bil oproščen ustnega dela mature, drugače pa
ga je čakalo še soočenje z drugim delom zrelostnega izpita. Na tem je odgo-
varjal iz petih predmetov: slovenskega jezika s književnostjo, tujega jezika
po izbiri, zgodovine, matematike in enega realnega predmeta (fizike, kemije
ali biologije). Dijaki klasičnih gimnazij so imeli namesto realnega predme-
ta latinski ali grški jezik, zgodovino pa so razširili z zgodovino umetnosti.
Na ustnem delu so smeli biti dnevno izprašani štirje dijaki dopoldne
in trije popoldne, potek je imel že utečeno obliko, okvirni čas dijaka za
odgovarjanje na vprašanja iz enega predmeta pa je bil odmerjen na pet-
najst minut. Pri slovenščini je moralo biti eno vprašanje povezano s knji-
ževnostjo drugih jugoslovanskih narodov, pri zgodovini pa eno “iz zgo-
dovine ali predzgodovine narodnoosvobodilnega boja in razvoja Jugosla-
vije po osvoboditvi”.31 Že dan po končani maturi je moral predsednik iz-
pitnega odbora razglasiti kandidatom izid mature, spričevala pa so morala
biti izdana v osmih dneh po končanem izpitu. Ravnatelj šole kot podpred-
sednik in predsednik izpitnega odbora pa sta seveda morala napisati poro-
čili še za ministrstvo.
Število maturantov je v petdesetih letih skokovito naraščalo, saj se je za-
čelo z letom 1945 večati število gimnazij na Slovenskem in so v petdesetih
30 N. d., 129–130.
31 N. d., 138.
dokončali osmi razred gimnazije in imeli v vedenju vsaj oceno “zadovolji-
vo”. Če pa so imeli v vedenju oceno “nezadovoljivo”, so dobili pravico opra-
vljati maturo “šele v poletnem roku prihodnjega leta, če predloži potrdilo
ljudske oblasti o primernem vedenju”.30
Predsednik izpitnega odbora je bil odposlanec šolskega ministrstva,
podpredsednik pa ravnatelj šole. Izpitni odbor je imel izpitne komisije, ki
jih je moralo biti toliko, kolikor je bilo na šoli oddelkov 8. razreda. Pisni del
mature je obsegal naloge iz slovenskega jezika, matematike, tujega jezika in
na klasičnih gimnazijah še latinskega ali grškega jezika. Vsaki nalogi so bile
odmerjene po štiri ure v treh oziroma na klasičnih gimnazijah štirih zapore-
dnih dneh. Možno je bilo zaslediti že prve korake k poenotenju matur v dr-
žavi, saj si je Svet za pravico in kulturo LRS zadržal pravico, da “lahko dolo-
či naloge za posamezni izpit”. Pri slovenščini je lahko kandidat izbiral med
dvema temama; ena je bila izbrana s področja slovstva, umetnosti ali zgo-
dovine, druga pa iz splošnih vprašanj gospodarstva, tehnike ali družbene-
ga razvoja. Pri tujih jezikih so morali kandidati prevesti približno eno tip-
kano stran neznanega besedila v slovenščino, pri matematiki pa je ostalo vse
po starem. Če je imel kandidat v 8. razredu odličen uspeh in je vse pisne na-
loge pisal vsaj prav dobro, je bil oproščen ustnega dela mature, drugače pa
ga je čakalo še soočenje z drugim delom zrelostnega izpita. Na tem je odgo-
varjal iz petih predmetov: slovenskega jezika s književnostjo, tujega jezika
po izbiri, zgodovine, matematike in enega realnega predmeta (fizike, kemije
ali biologije). Dijaki klasičnih gimnazij so imeli namesto realnega predme-
ta latinski ali grški jezik, zgodovino pa so razširili z zgodovino umetnosti.
Na ustnem delu so smeli biti dnevno izprašani štirje dijaki dopoldne
in trije popoldne, potek je imel že utečeno obliko, okvirni čas dijaka za
odgovarjanje na vprašanja iz enega predmeta pa je bil odmerjen na pet-
najst minut. Pri slovenščini je moralo biti eno vprašanje povezano s knji-
ževnostjo drugih jugoslovanskih narodov, pri zgodovini pa eno “iz zgo-
dovine ali predzgodovine narodnoosvobodilnega boja in razvoja Jugosla-
vije po osvoboditvi”.31 Že dan po končani maturi je moral predsednik iz-
pitnega odbora razglasiti kandidatom izid mature, spričevala pa so morala
biti izdana v osmih dneh po končanem izpitu. Ravnatelj šole kot podpred-
sednik in predsednik izpitnega odbora pa sta seveda morala napisati poro-
čili še za ministrstvo.
Število maturantov je v petdesetih letih skokovito naraščalo, saj se je za-
čelo z letom 1945 večati število gimnazij na Slovenskem in so v petdesetih
30 N. d., 129–130.
31 N. d., 138.
