Page 75 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 75
Slovenska matura v jugoslovanski državi
v njenih načrtih in premišljevanjih njenih članov pa se gimnazijam ni obe-
talo nič dobrega. Predlogi so predvidevali izničenje pomena gimnazij kot
osrednje splošnoizobraževalne šole na srednji stopnji šolanja, na njihov ra-
čun pa naj bi na pomenu pridobile strokovne šole. Na teh šolah naj bi se po
mnenju komunističnih ideologov šolala delavska in kmečka mladina, med-
tem ko so za gimnazije ocenjevali, da tam prevladuje malomeščanska mla-
dina. Toda namesto da bi dvignili zahteve za šole, ki so jim bile bolj povše-
či, so sklenili šolski reformatorji izničiti prednosti gimnazij, ki so jim v ide-
ološkem ocenjevanju očitali “elitizem”, “malomeščanskost” in “protisocia-
lističnost”. Ena od kvalitetnih prednosti gimnazij pa je vsekakor bil zrelo-
stni izpit.
Absolventom srednjih strokovnih šol in celo vajenskih šol je bil posto-
poma že v petdesetih letih omogočen vse širši dostop na višje in visoke šole,
toda kot pogoj so jim pogosto še vedno postavljali polaganje celotne gim-
nazijske mature. Ker pa je bilo to dijakom iz šol, ki so nudile precej šibkejše
splošno znanje kot gimnazije, zelo težko, so hoteli šolski reformatorji po-
magati strokovnim šolam tudi tako, da bi njihovim absolventom omogo-
čili neposreden vpis na visoke šole. Pri tem pa je bila matura v starem smi-
slu – torej tista, ki edina omogoča vpis na fakulteto – moteča in odvečna.
Predlogi za ukinitev gimnazij v šolski reformi petdesetih let še niso bili
v premoči, tako da se je matura kot sestavni del gimnazijskega šolanja še
obdržala, a v zelo spremenjeni obliki. Šolska reforma je prinesla dokončno
slovo male mature, o kateri si šolniki že nekaj desetletij niso bili povsem na
jasnem, ali je potrebna ali ne. Sprejemnega izpita na gimnazijo (prejšnjega
nižjega tečajnega izpita oziroma male mature) po šolskem letu 1958/59, ko
je bila gimnazija skrčena na štiri razrede, ni bilo več.
Zadnje mature pred to največjo spremembo na srednješolski stopnji šo-
lanja po več kot stoletju, odkar so postale gimnazije osemrazredne šole in
je bila uvedena matura, so opravljali po majhnih popravkih začasnega pra-
vilnika, ki jih je sprejel Svet za prosveto in kulturo LRS 19. aprila 1955.29 V
tem začasnem pravilnik so bile jasno razvidne tudi ideološke zahteve časa,
saj je bil namen mature orisan z besedami, da morajo kandidati pri njej
pokazati “solidno splošno izobrazbo, ali so si pridobili dovolj temeljnega
znanja, da bodo mogli uspešno opravljati poklice, koristne za skupnost ali
pa nadaljevati šolanje na visokih šolah, ali poznajo pridobitve narodnoo-
svobodilnega boja, pravice in dolžnosti državljana FLRJ, skratka, pokazati
morajo splošno zrelost”. K maturi so se lahko prijavili dijaki, ki so uspešno
29 Učni načrt za višje razrede gimnazij in klasičnih gimnazij. Začasni pravilnik o maturi, Ljublja-
na 1955, 143.
v njenih načrtih in premišljevanjih njenih članov pa se gimnazijam ni obe-
talo nič dobrega. Predlogi so predvidevali izničenje pomena gimnazij kot
osrednje splošnoizobraževalne šole na srednji stopnji šolanja, na njihov ra-
čun pa naj bi na pomenu pridobile strokovne šole. Na teh šolah naj bi se po
mnenju komunističnih ideologov šolala delavska in kmečka mladina, med-
tem ko so za gimnazije ocenjevali, da tam prevladuje malomeščanska mla-
dina. Toda namesto da bi dvignili zahteve za šole, ki so jim bile bolj povše-
či, so sklenili šolski reformatorji izničiti prednosti gimnazij, ki so jim v ide-
ološkem ocenjevanju očitali “elitizem”, “malomeščanskost” in “protisocia-
lističnost”. Ena od kvalitetnih prednosti gimnazij pa je vsekakor bil zrelo-
stni izpit.
Absolventom srednjih strokovnih šol in celo vajenskih šol je bil posto-
poma že v petdesetih letih omogočen vse širši dostop na višje in visoke šole,
toda kot pogoj so jim pogosto še vedno postavljali polaganje celotne gim-
nazijske mature. Ker pa je bilo to dijakom iz šol, ki so nudile precej šibkejše
splošno znanje kot gimnazije, zelo težko, so hoteli šolski reformatorji po-
magati strokovnim šolam tudi tako, da bi njihovim absolventom omogo-
čili neposreden vpis na visoke šole. Pri tem pa je bila matura v starem smi-
slu – torej tista, ki edina omogoča vpis na fakulteto – moteča in odvečna.
Predlogi za ukinitev gimnazij v šolski reformi petdesetih let še niso bili
v premoči, tako da se je matura kot sestavni del gimnazijskega šolanja še
obdržala, a v zelo spremenjeni obliki. Šolska reforma je prinesla dokončno
slovo male mature, o kateri si šolniki že nekaj desetletij niso bili povsem na
jasnem, ali je potrebna ali ne. Sprejemnega izpita na gimnazijo (prejšnjega
nižjega tečajnega izpita oziroma male mature) po šolskem letu 1958/59, ko
je bila gimnazija skrčena na štiri razrede, ni bilo več.
Zadnje mature pred to največjo spremembo na srednješolski stopnji šo-
lanja po več kot stoletju, odkar so postale gimnazije osemrazredne šole in
je bila uvedena matura, so opravljali po majhnih popravkih začasnega pra-
vilnika, ki jih je sprejel Svet za prosveto in kulturo LRS 19. aprila 1955.29 V
tem začasnem pravilnik so bile jasno razvidne tudi ideološke zahteve časa,
saj je bil namen mature orisan z besedami, da morajo kandidati pri njej
pokazati “solidno splošno izobrazbo, ali so si pridobili dovolj temeljnega
znanja, da bodo mogli uspešno opravljati poklice, koristne za skupnost ali
pa nadaljevati šolanje na visokih šolah, ali poznajo pridobitve narodnoo-
svobodilnega boja, pravice in dolžnosti državljana FLRJ, skratka, pokazati
morajo splošno zrelost”. K maturi so se lahko prijavili dijaki, ki so uspešno
29 Učni načrt za višje razrede gimnazij in klasičnih gimnazij. Začasni pravilnik o maturi, Ljublja-
na 1955, 143.
