Page 74 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 74
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
brazbo ter nadaljevanje študija na strokovnih oziroma visokih šolah.”24 To
pa je bil začetek večanja vloge realnih predmetov na maturi.
Hitrega menjavanja pravil za delo v šolskih prostorih pa ni in ni bilo ko-
nec. Kako nesmiselne so bile številne uredbe, pove tudi podatek, da je bil s
šolskim letom 1948/49 vnovič uveden nižji tečajni izpit,25 ukinjen in vno-
vič zamenjan s sprejemnim izpitom pa že s šolskim letom 1950/51.26 Vsi ti
številnih odloki in preimenovanja pa se sploh niso dotaknili bistva “male
mature”, ki je tako ob manjših spremembah pri predmetih ostajala enaka
kot pred desetletji.
Do bistvenejših sprememb ali bolje rečeno približevanja maturi, kakršno
so poznali že pred leti, je prišlo v šolskem letu 1950/51. Z novim pravilnikom
(da je bil tudi ta “začasni”, je menda že odveč ponavljati) je bil višji tečajni iz-
pit preimenovan v maturo. Za predsednika izpitnega odbora je bil vnovič
imenovan ministrski odposlanec oziroma tedaj uradno “odposlanec Sveta za
prosveto in kulturo LRS”, ravnatelj šole pa je bil – tako kot pred leti – pod-
predsednik izpitnega odbora. Administrativna plat mature in postopek ni-
sta doživela sprememb. Pismeni del mature je obsegal slovenščino, matema-
tiko in tuji jezik po izbiri (dijaki klasičnih gimnazij so kot četrto pisali še na-
logo iz latinščine ali grščine). Pri ustnem delu pa se je nadaljeval že nakaza-
ni trend večanja pomembnosti naravoslovja, saj je bila dvem jezikom (sloven-
skemu in tujemu), zgodovini, ki je bila tokrat že brez zemljepisa, matematiki
in fiziki dodana še kemija. Zadnjih dveh “klasiki” niso imeli, zato pa so imeli
poleg latinščine ali grščine pri zgodovini še zgodovino umetnosti.27
Ta “začasni pravilnik o maturi” je ob manjših spremembah ostal v ve-
ljavi do konca petdesetih let, do šolske reforme in ukinitve nižjih gimna-
zij. Ravnatelj je imel pri maturi, tako kot pred leti, vnovič bolj vlogo organi-
zatorja maturitetnih izpitov, najpomembnejša osebnost maturitetnih dni
na šoli pa je bil zopet “ministrski odposlanec”. Ravnatelj je moral pripravi-
ti malo maturo v dneh od 8. do 14. junija, veliko maturo pa od 12. do 24.
junija. Dijaki, ki v prvo niso pokazali zadovoljivega znanja, so dobili prilo-
žnost za prvi popravni izpit v prvih dneh septembra. Poleg tega je ravnatelj
odrejal sestavo izpitnih odborov in urnik poteka male in velike mature.28
Sredi petdesetih let so v Jugoslaviji potekale priprave na veliko šolsko
reformo. Izhodišča zanjo je pripravila Zvezna komisija za reformo šolstva,
24 Objave I, št. 2 (10. 5. 1949), 1–2.
25 Objave I, št. 2 (10. 5. 1949), 2–3.
26 Objave II, št. 7 (18. 5. 1951), 1–3.
27 Objave II, št. 7 (18. 5. 1951), 3–6.
28 Več v: Priročnik za šole I, Ljubljana 1950.
brazbo ter nadaljevanje študija na strokovnih oziroma visokih šolah.”24 To
pa je bil začetek večanja vloge realnih predmetov na maturi.
Hitrega menjavanja pravil za delo v šolskih prostorih pa ni in ni bilo ko-
nec. Kako nesmiselne so bile številne uredbe, pove tudi podatek, da je bil s
šolskim letom 1948/49 vnovič uveden nižji tečajni izpit,25 ukinjen in vno-
vič zamenjan s sprejemnim izpitom pa že s šolskim letom 1950/51.26 Vsi ti
številnih odloki in preimenovanja pa se sploh niso dotaknili bistva “male
mature”, ki je tako ob manjših spremembah pri predmetih ostajala enaka
kot pred desetletji.
Do bistvenejših sprememb ali bolje rečeno približevanja maturi, kakršno
so poznali že pred leti, je prišlo v šolskem letu 1950/51. Z novim pravilnikom
(da je bil tudi ta “začasni”, je menda že odveč ponavljati) je bil višji tečajni iz-
pit preimenovan v maturo. Za predsednika izpitnega odbora je bil vnovič
imenovan ministrski odposlanec oziroma tedaj uradno “odposlanec Sveta za
prosveto in kulturo LRS”, ravnatelj šole pa je bil – tako kot pred leti – pod-
predsednik izpitnega odbora. Administrativna plat mature in postopek ni-
sta doživela sprememb. Pismeni del mature je obsegal slovenščino, matema-
tiko in tuji jezik po izbiri (dijaki klasičnih gimnazij so kot četrto pisali še na-
logo iz latinščine ali grščine). Pri ustnem delu pa se je nadaljeval že nakaza-
ni trend večanja pomembnosti naravoslovja, saj je bila dvem jezikom (sloven-
skemu in tujemu), zgodovini, ki je bila tokrat že brez zemljepisa, matematiki
in fiziki dodana še kemija. Zadnjih dveh “klasiki” niso imeli, zato pa so imeli
poleg latinščine ali grščine pri zgodovini še zgodovino umetnosti.27
Ta “začasni pravilnik o maturi” je ob manjših spremembah ostal v ve-
ljavi do konca petdesetih let, do šolske reforme in ukinitve nižjih gimna-
zij. Ravnatelj je imel pri maturi, tako kot pred leti, vnovič bolj vlogo organi-
zatorja maturitetnih izpitov, najpomembnejša osebnost maturitetnih dni
na šoli pa je bil zopet “ministrski odposlanec”. Ravnatelj je moral pripravi-
ti malo maturo v dneh od 8. do 14. junija, veliko maturo pa od 12. do 24.
junija. Dijaki, ki v prvo niso pokazali zadovoljivega znanja, so dobili prilo-
žnost za prvi popravni izpit v prvih dneh septembra. Poleg tega je ravnatelj
odrejal sestavo izpitnih odborov in urnik poteka male in velike mature.28
Sredi petdesetih let so v Jugoslaviji potekale priprave na veliko šolsko
reformo. Izhodišča zanjo je pripravila Zvezna komisija za reformo šolstva,
24 Objave I, št. 2 (10. 5. 1949), 1–2.
25 Objave I, št. 2 (10. 5. 1949), 2–3.
26 Objave II, št. 7 (18. 5. 1951), 1–3.
27 Objave II, št. 7 (18. 5. 1951), 3–6.
28 Več v: Priročnik za šole I, Ljubljana 1950.
