Page 73 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 73
Slovenska matura v jugoslovanski državi
so bila vprašanja omejena na Jugoslavijo, eno pa je moralo biti iz poznavanja
ustave. Pravila o izvedbi mature (lističi z vprašanji, zamenjava lističa, največ
osem kandidatov na dan, način odgovarjanja, vodenje zapisnika, ponavlja-
nje negativno ocenjenega predmeta itd.) pa se niso spremenili.
Istega dne, 10. februarja 1947, je ministrica Lidija Šentjurc izdala tudi
nove predpise za malo maturo. Stari naziv nižji tečajni izpita je bil “preime-
novan” v sprejemni izpit za višjo gimnazijo in učiteljišče, smisel izpita pa je
ostal enak; bil je pogoj za vpis v višjo gimnazijo. Obsegal je do dveurno pi-
sno nalogo iz slovenščine, ruščine in matematike ter ustno iz teh treh pred-
metov ter zgodovine in zemljepisa.21 Podobni sprejemni izpiti so bili leto
kasneje predpisani tudi za druge srednje šole.
Pravila, izdelana leta 1947, so bila pisana v naglici in zato ne do konca
domišljena. Pisana so bila pod vplivom političnega trenutka, zato se ne gre
čuditi, da so bila že v nekaj letih večkrat popravljena in kmalu zamenjana z
bolj premišljenimi pravili. Leto dni kasneje, februarja 1948, je ministrstvo
naredilo korak k poenotenju mature na Slovenskem. Teme za pisni del iz-
pita je namreč sklenilo sestaviti samo, tako da bi vsi dijaki na Slovenskem
izbirali med enakimi temami. Razširjena pa je bila zahtevana snov iz mate-
matike. Pri ustnem izpitu so po novem zahtevali eno vprašanje iz aritme-
tike, algebre ali infinitezimalnega računa, drugo iz planimetrije, stereome-
trije, trigonometrije ali analitične geometrije, “tretje pa naj bo dokaz kake-
ga važnejšega izreka ali pregledno vprašanje, pri katerem kandidat lahko
pokaže pravilno razumevanje predelanega gradiva”.22
Naslednja sprememba je bila sad informbirojevskega spora Jugoslavije s
Sovjetsko zvezo, saj je začela s šolskim letom 1948/49 kot obvezen maturi-
tetni predmet odpadati ruščina. Najprej je bilo prevideno, da bi jo črtali v
celoti in je ne bi zamenjali z nobenim drugim živim jezikom, tako da se ab-
solventi na končnem izpitu sploh ne bi srečali s tujim jezikom.23 Nato pa je
ministrstvo predpisalo, da ostane ruščina le na ustnem delu izpita. Pisme-
ni del mature je bil tako skrčen le na dva dneva (za slovenščino in matema-
tiko), pri ustnem delu pa so bile enakovredno zastopane ostale predmetne
skupine. Pri tujem jeziku je zaenkrat še ostala ruščina. Pri družboslovju sta
bila združeni narodna zgodovina in zemljepis Jugoslavije. Na lističu, ki ga
je izvlekel kandidat, sta morali biti po dve vprašanji iz zgodovine in zemlje-
pisa. Kot peti predmet so na ustni del mature uvrstili fiziko: “Da je postala
fizika predmet teh izpitov, je vzrok v njeni pomembnosti za ideološko izo-
21 Vestnik Ministrstva za prosveto LRS II, št. 2 (14. 3. 1947), 21–23.
22 Vestnik Ministrstva za prosveto LRS III, št. 2 (28. 2. 1948), 8–9.
23 Objave Ministrstva za prosveto LRS I, št. 1 (28. 3. 1949), 4.
so bila vprašanja omejena na Jugoslavijo, eno pa je moralo biti iz poznavanja
ustave. Pravila o izvedbi mature (lističi z vprašanji, zamenjava lističa, največ
osem kandidatov na dan, način odgovarjanja, vodenje zapisnika, ponavlja-
nje negativno ocenjenega predmeta itd.) pa se niso spremenili.
Istega dne, 10. februarja 1947, je ministrica Lidija Šentjurc izdala tudi
nove predpise za malo maturo. Stari naziv nižji tečajni izpita je bil “preime-
novan” v sprejemni izpit za višjo gimnazijo in učiteljišče, smisel izpita pa je
ostal enak; bil je pogoj za vpis v višjo gimnazijo. Obsegal je do dveurno pi-
sno nalogo iz slovenščine, ruščine in matematike ter ustno iz teh treh pred-
metov ter zgodovine in zemljepisa.21 Podobni sprejemni izpiti so bili leto
kasneje predpisani tudi za druge srednje šole.
Pravila, izdelana leta 1947, so bila pisana v naglici in zato ne do konca
domišljena. Pisana so bila pod vplivom političnega trenutka, zato se ne gre
čuditi, da so bila že v nekaj letih večkrat popravljena in kmalu zamenjana z
bolj premišljenimi pravili. Leto dni kasneje, februarja 1948, je ministrstvo
naredilo korak k poenotenju mature na Slovenskem. Teme za pisni del iz-
pita je namreč sklenilo sestaviti samo, tako da bi vsi dijaki na Slovenskem
izbirali med enakimi temami. Razširjena pa je bila zahtevana snov iz mate-
matike. Pri ustnem izpitu so po novem zahtevali eno vprašanje iz aritme-
tike, algebre ali infinitezimalnega računa, drugo iz planimetrije, stereome-
trije, trigonometrije ali analitične geometrije, “tretje pa naj bo dokaz kake-
ga važnejšega izreka ali pregledno vprašanje, pri katerem kandidat lahko
pokaže pravilno razumevanje predelanega gradiva”.22
Naslednja sprememba je bila sad informbirojevskega spora Jugoslavije s
Sovjetsko zvezo, saj je začela s šolskim letom 1948/49 kot obvezen maturi-
tetni predmet odpadati ruščina. Najprej je bilo prevideno, da bi jo črtali v
celoti in je ne bi zamenjali z nobenim drugim živim jezikom, tako da se ab-
solventi na končnem izpitu sploh ne bi srečali s tujim jezikom.23 Nato pa je
ministrstvo predpisalo, da ostane ruščina le na ustnem delu izpita. Pisme-
ni del mature je bil tako skrčen le na dva dneva (za slovenščino in matema-
tiko), pri ustnem delu pa so bile enakovredno zastopane ostale predmetne
skupine. Pri tujem jeziku je zaenkrat še ostala ruščina. Pri družboslovju sta
bila združeni narodna zgodovina in zemljepis Jugoslavije. Na lističu, ki ga
je izvlekel kandidat, sta morali biti po dve vprašanji iz zgodovine in zemlje-
pisa. Kot peti predmet so na ustni del mature uvrstili fiziko: “Da je postala
fizika predmet teh izpitov, je vzrok v njeni pomembnosti za ideološko izo-
21 Vestnik Ministrstva za prosveto LRS II, št. 2 (14. 3. 1947), 21–23.
22 Vestnik Ministrstva za prosveto LRS III, št. 2 (28. 2. 1948), 8–9.
23 Objave Ministrstva za prosveto LRS I, št. 1 (28. 3. 1949), 4.
