Page 72 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 72
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
V vladi, ustanovljeni 5. maja 1945, smo Slovenci končno dobili tudi sa-
mostojno ministrstvo za prosveto, za ministra pa je bil imenovan Ferdo
Kozak. Precej samostojno je sicer bilo tudi poverjeništvo za uk in bogoča-
stje iz leta 1918, vendar mu je Beograd že v nekaj letih odvzel veliko pristoj-
nosti. Ministrstvo za prosveto iz leta 1945 pa je bilo eno od tistih sloven-
skih ministrstev, ki je obdržalo največ pristojnosti v primerjavi z beograj-
skimi centri moči. Z ukrepi poleti 1945 je skušalo odpraviti posledice oku-
pacije v šolstvu. Med drugim so izdali “uredbe o začasni odpravi nižjih in
višjih tečajnih izpitov”19 in v letu, ko se je končala vojna, tako kot v letu nje-
nega začetka na slovenskem ozemlju, na gimnazijah vnovič ni bilo zrelo-
stnih izpitov. To se je ponovilo še čez dve leti, leta 1947, saj po spremembi
šolskega sistema gimnazije niso imele osmih razredov. Zato pa so v teh le-
tih – do 1950, ko so šolske oblasti vnovič predpisale osemletno šolsko ob-
veznost – malo maturo opravljali že po 3. razredu gimnazije. To je bil na-
mreč takrat končni razred nižje gimnazije, višja pa je imela pet razredov,
od četrtega do osmega.
Šolski sistem je sicer doživljal pomembne (začasne!) spremembe, ki so
bile vsaj za Slovence povečini nazadovanje in ne napredovanje. To pa ne ve-
lja v tolikšni meri za maturo, ki je kljub spremembam pravil še vedno pote-
kala po precej utečenih pravilih. Prvo pravo slovensko ministrstvo za pro-
sveto je prva povsem slovenska pravila o maturi izdalo 10. februarja 1947,
podpisala pa jih je ministrica Lidija Šentjurc. “Začasna pravila o višjem te-
čajnem izpitu na gimnazijah in klasičnih gimnazijah” so malce posegla
v prejšnji obseg predpisane snovi za maturo.20 Sprememba v primerjavi s
predvojnimi pravili je bila že v tem, da na začetku pravil ni bil označen na-
men mature in da je bil za predsednika izpitnega odbora imenovan ravna-
telj šole. Pri kandidatovih obveznostih je odpadla srbohrvaščina, ki ni več
bila v vlogi nekakšnega “vsedržavnega” jezika, pri tujih jezikih pa je bila na
vseh šolah obvezna ruščina. Pisni del mature je bil tako sestavljen iz sloven-
ščine, ruščine in matematike, na klasičnih gimnazijah pa je matematiko za-
menjala latinščina. Pri ustnem delu so tem trem predmetom dodali še zgo-
dovino in zemljepis. V prvih povojnih letih so bili pri maturi precej zapo-
stavljeni realni predmeti, pa tudi matematika ni imela ključne vloge, saj je
klasični gimnazijci na maturah niso imeli. Pri zgodovini pa se je že poznal
odsev dobe, saj je moralo biti izmed treh vprašanj, na katera je odgovarjal
dijak, eno obvezno iz obdobja narodnoosvobodilne borbe. Pri zemljepisu
19 Naša prosveta in kultura (O delu Ministrstva za prosveto narodne vlade Slovenije od osvobodi-
tve), 1945, 9.
20 Vestnik Ministrstva za prosveto LRS II, št. 2 (14. 3. 1947), 24–26.
V vladi, ustanovljeni 5. maja 1945, smo Slovenci končno dobili tudi sa-
mostojno ministrstvo za prosveto, za ministra pa je bil imenovan Ferdo
Kozak. Precej samostojno je sicer bilo tudi poverjeništvo za uk in bogoča-
stje iz leta 1918, vendar mu je Beograd že v nekaj letih odvzel veliko pristoj-
nosti. Ministrstvo za prosveto iz leta 1945 pa je bilo eno od tistih sloven-
skih ministrstev, ki je obdržalo največ pristojnosti v primerjavi z beograj-
skimi centri moči. Z ukrepi poleti 1945 je skušalo odpraviti posledice oku-
pacije v šolstvu. Med drugim so izdali “uredbe o začasni odpravi nižjih in
višjih tečajnih izpitov”19 in v letu, ko se je končala vojna, tako kot v letu nje-
nega začetka na slovenskem ozemlju, na gimnazijah vnovič ni bilo zrelo-
stnih izpitov. To se je ponovilo še čez dve leti, leta 1947, saj po spremembi
šolskega sistema gimnazije niso imele osmih razredov. Zato pa so v teh le-
tih – do 1950, ko so šolske oblasti vnovič predpisale osemletno šolsko ob-
veznost – malo maturo opravljali že po 3. razredu gimnazije. To je bil na-
mreč takrat končni razred nižje gimnazije, višja pa je imela pet razredov,
od četrtega do osmega.
Šolski sistem je sicer doživljal pomembne (začasne!) spremembe, ki so
bile vsaj za Slovence povečini nazadovanje in ne napredovanje. To pa ne ve-
lja v tolikšni meri za maturo, ki je kljub spremembam pravil še vedno pote-
kala po precej utečenih pravilih. Prvo pravo slovensko ministrstvo za pro-
sveto je prva povsem slovenska pravila o maturi izdalo 10. februarja 1947,
podpisala pa jih je ministrica Lidija Šentjurc. “Začasna pravila o višjem te-
čajnem izpitu na gimnazijah in klasičnih gimnazijah” so malce posegla
v prejšnji obseg predpisane snovi za maturo.20 Sprememba v primerjavi s
predvojnimi pravili je bila že v tem, da na začetku pravil ni bil označen na-
men mature in da je bil za predsednika izpitnega odbora imenovan ravna-
telj šole. Pri kandidatovih obveznostih je odpadla srbohrvaščina, ki ni več
bila v vlogi nekakšnega “vsedržavnega” jezika, pri tujih jezikih pa je bila na
vseh šolah obvezna ruščina. Pisni del mature je bil tako sestavljen iz sloven-
ščine, ruščine in matematike, na klasičnih gimnazijah pa je matematiko za-
menjala latinščina. Pri ustnem delu so tem trem predmetom dodali še zgo-
dovino in zemljepis. V prvih povojnih letih so bili pri maturi precej zapo-
stavljeni realni predmeti, pa tudi matematika ni imela ključne vloge, saj je
klasični gimnazijci na maturah niso imeli. Pri zgodovini pa se je že poznal
odsev dobe, saj je moralo biti izmed treh vprašanj, na katera je odgovarjal
dijak, eno obvezno iz obdobja narodnoosvobodilne borbe. Pri zemljepisu
19 Naša prosveta in kultura (O delu Ministrstva za prosveto narodne vlade Slovenije od osvobodi-
tve), 1945, 9.
20 Vestnik Ministrstva za prosveto LRS II, št. 2 (14. 3. 1947), 24–26.
