Page 69 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 69
Slovenska matura v jugoslovanski državi
črte in učbenike.11 Resda se slovenščini zaradi državnih predpisov pri ma-
turi ni najbolje pisalo, toda slovenski profesorji so se precej trudili, da pra-
ksa ni sledila za Slovence pogubni teoriji.
V dobrih dveh desetletjih življenja prve Jugoslavije se število popolnih
gimnazij na Slovenskem ni kaj prida povečalo, večji pa je bil porast števila
gimnazijcev, saj jih je bilo ob koncu 1. svetovne vojne nekaj manj kot 5.000,
pred začetkom 2. vojne pa že več kot 13.000.12 S tem se je precej poveča-
lo število kandidatov maturantov. Med njimi je bilo veliko deklet, ki jim je
bilo v rajnki Avstro-Ogrski onemogočeno enakopravno šolanje s fanti. To
pravilo je obveljalo tudi prva leta v novi državi, ko pa je katoliška stranka
izgubila večino v ljubljanskem Višjem šolskem svetu in so večino dobili li-
beralci, so začeli spreminjati pravila šolskega sistema in med drugim omo-
gočili tudi prost vpis deklet v srednje šole.
Število maturantov na gimnazijah na Slovenskem v medvojnem obdo-
bju ni naraščalo enakomerno, saj so na nihanja vplivale politične in gospo-
darske razmere v državi. Prva tri leta je bilo na Slovenskem veliko matu-
rantov, saj so maturo opravili tudi tisti, ki jim je to zaradi različnih vzro-
kov onemogočila 1. svetovna vojna. V teh letih je bilo več kot 400 maturan-
tov letno, jih nato padlo pod 300 v šolskih letih 1922/23 in 1923/24, nato
pa se začelo povečevati in ob koncu desetletja vnovič preseglo število 400
maturantov letno. Že v šolskem letu 1933/34 je natanko 500 abiturientov
uspešno opravilo višje tečajne izpite. Sledil je lahek zastoj v naslednjih šti-
rih letih, ki je bil posledica hude gospodarske krize sredi tridesetih let, z le-
tom 1937/38 pa je začelo število vnovič hitro naraščati in zadnjo predvoj-
no maturo leta 1940 je opravilo 752 dijakov. Vzrok temu ni bil zgolj prese-
žena gospodarska kriza, pač pa tudi povečano število gimnazijcev ob usta-
navljanju novih gimnazij na Slovenskem.13
Ob številu dijakov in maturantov v prvi Jugoslaviji se je naglo dvigal
tudi delež deklet v teh številkah. V drugem desetletju tega stoletja, ko so
lahko dekleta opravljala maturo zgolj kot privatistke, jih je bilo med vsemi
maturanti le okoli tri odstotke, v drugi polovici tridesetih let pa jih je bilo
že več kot tretjino.14
11 Več o tem: Mihael Glavan, Boj za slovenščino v šoli in učbenike za materinščino (1919–1945),
v: Obdobja 7, Obdobje socialnega realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljublja-
na 1987, 449–465.
12 Glej Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, Ljubljana 1939, 184;
Statistični pregled šolstva in prosvete v Dravski banovini za šolsko leto 1939/40, Ljubljana 1941, 45.
13 Janez Kmet, Nekaj podatkov o razvoju naših gimnazij, v: Prikazi in študije III (1957), št. 9, 24.
14 N. d., 24–25.
črte in učbenike.11 Resda se slovenščini zaradi državnih predpisov pri ma-
turi ni najbolje pisalo, toda slovenski profesorji so se precej trudili, da pra-
ksa ni sledila za Slovence pogubni teoriji.
V dobrih dveh desetletjih življenja prve Jugoslavije se število popolnih
gimnazij na Slovenskem ni kaj prida povečalo, večji pa je bil porast števila
gimnazijcev, saj jih je bilo ob koncu 1. svetovne vojne nekaj manj kot 5.000,
pred začetkom 2. vojne pa že več kot 13.000.12 S tem se je precej poveča-
lo število kandidatov maturantov. Med njimi je bilo veliko deklet, ki jim je
bilo v rajnki Avstro-Ogrski onemogočeno enakopravno šolanje s fanti. To
pravilo je obveljalo tudi prva leta v novi državi, ko pa je katoliška stranka
izgubila večino v ljubljanskem Višjem šolskem svetu in so večino dobili li-
beralci, so začeli spreminjati pravila šolskega sistema in med drugim omo-
gočili tudi prost vpis deklet v srednje šole.
Število maturantov na gimnazijah na Slovenskem v medvojnem obdo-
bju ni naraščalo enakomerno, saj so na nihanja vplivale politične in gospo-
darske razmere v državi. Prva tri leta je bilo na Slovenskem veliko matu-
rantov, saj so maturo opravili tudi tisti, ki jim je to zaradi različnih vzro-
kov onemogočila 1. svetovna vojna. V teh letih je bilo več kot 400 maturan-
tov letno, jih nato padlo pod 300 v šolskih letih 1922/23 in 1923/24, nato
pa se začelo povečevati in ob koncu desetletja vnovič preseglo število 400
maturantov letno. Že v šolskem letu 1933/34 je natanko 500 abiturientov
uspešno opravilo višje tečajne izpite. Sledil je lahek zastoj v naslednjih šti-
rih letih, ki je bil posledica hude gospodarske krize sredi tridesetih let, z le-
tom 1937/38 pa je začelo število vnovič hitro naraščati in zadnjo predvoj-
no maturo leta 1940 je opravilo 752 dijakov. Vzrok temu ni bil zgolj prese-
žena gospodarska kriza, pač pa tudi povečano število gimnazijcev ob usta-
navljanju novih gimnazij na Slovenskem.13
Ob številu dijakov in maturantov v prvi Jugoslaviji se je naglo dvigal
tudi delež deklet v teh številkah. V drugem desetletju tega stoletja, ko so
lahko dekleta opravljala maturo zgolj kot privatistke, jih je bilo med vsemi
maturanti le okoli tri odstotke, v drugi polovici tridesetih let pa jih je bilo
že več kot tretjino.14
11 Več o tem: Mihael Glavan, Boj za slovenščino v šoli in učbenike za materinščino (1919–1945),
v: Obdobja 7, Obdobje socialnega realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljublja-
na 1987, 449–465.
12 Glej Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, Ljubljana 1939, 184;
Statistični pregled šolstva in prosvete v Dravski banovini za šolsko leto 1939/40, Ljubljana 1941, 45.
13 Janez Kmet, Nekaj podatkov o razvoju naših gimnazij, v: Prikazi in študije III (1957), št. 9, 24.
14 N. d., 24–25.
