Page 68 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 68
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
prej, saj ni bilo več parlamenta, ki bi zaviral sprejemanje vladnih predlogov.
Med temi zakoni je bil tudi zakon o srednjih šolah, sprejet 31. avgusta 1929.9
Na temelju tega zakona je beograjsko prosvetno ministrstvo izdalo 28.
marca 1930 pravila o nižjem in 4. aprila istega leta pravila o višjem tečaj-
nem izpitu na realnih in klasičnih gimnazijah in realkah.10 Pri sami orga-
nizaciji mature ni bilo sprememb, te pa so se pojavile pri vsebini, saj so bili
slovenski dijaki po novem izenačeni z drugimi v Jugoslaviji po številu pred-
metov. To pa Slovencem verjetno ni prineslo veselja, saj so morali po novem
delati pisni in ustni izpit iz “srbskohrvatskoslovenskega jezika”. Državni
unitarizem je torej pokazal zobe tudi pri maturitetnih izpitih. Med navo-
dili pa ni bilo posebej poudarjeno, kako naj bi profesorji izbirali vprašanje
med “tremi dialekti” državnega jezika, tako da so lahko z oblikovanji vpra-
šanj slovenski profesorji dosti omilili težnje po asimilaciji slovenskega jezi-
ka. Državni unitarizem je bil viden tudi pri navodilih za oblikovanje vpra-
šanj iz zgodovine, kjer je bil vedno govor o narodu v ednini (torej o enovi-
tem jugoslovanskem narodu). Kam naj bi vodila takšna šolska politika, je
nakazala že tiskana izdaja pravil o maturi Državne štamparije iz Beograda
iz leta 1930. Tiskana je bila le v enem jeziku, uradno verjetno v srbskohr-
vatskoslovenščini in v cirilici, torej v jeziku, ki je nam bolj znan kot srbšči-
na, našega maternega jezika slovenščine pa v knjižici ne zasledimo.
Da slovenski slavisti s takšnim stanjem niso mogli biti zadovoljni, je
menda jasno. Vsak se je znašel, kakor je vedel in znal. Profesorji slovenščine
na gimnazijah so ravnali različno. Pri nekaterih profesorjih so vse ure pote-
kale v slovenščini, pri drugih so ob obravnavi srbskih in hrvaških literatov
tudi učne ure potekale v srbohrvaščini, nekateri pa so šli tako daleč, da so
tudi polovico šolskih in domačih nalog pisali v srbohrvaščini ter polovico
v latinici in polovico v cirilici. V teh primerih so bile slovenščini zelo skopo
odmerjene učne ure in temu primerna je bila tudi pripravljenost na maturo.
Boj za pravico slovenskega jezika se je razširil leta 1932 po izdaji knjižice Jo-
sipa Vidmarja Kulturni problem slovenstva in polemikah ob njej. Slovenski
srednješolski profesorji slavisti so v letih 1933 in 1934 poslali pristojnim
organom dve odmevni resoluciji, v katerih so zahtevali vnovično samostoj-
nost predmeta slovenskega jezika, odpravo izraza srbsko-hrvatski-sloven-
ski in zahtevo po strokovnem reševanju problemov brez vpletanja in cen-
zurnih posegov prosvetnega ministrstva iz Beograda v slovenske učne na-
9 Ervin Dolenc, Kulturna zakonodaja v Sloveniji v času jugoslovanskega klasičnega parlamenta-
rizma 1918–1929, Prispevki za novejšo zgodovino XXXII (1992), št. 1–2, 38.
10 Pravila o nižem i višem tečajnom ispitu u realnim i klasičnim gimnazijama i realkama, Beo-
grad 1930.
prej, saj ni bilo več parlamenta, ki bi zaviral sprejemanje vladnih predlogov.
Med temi zakoni je bil tudi zakon o srednjih šolah, sprejet 31. avgusta 1929.9
Na temelju tega zakona je beograjsko prosvetno ministrstvo izdalo 28.
marca 1930 pravila o nižjem in 4. aprila istega leta pravila o višjem tečaj-
nem izpitu na realnih in klasičnih gimnazijah in realkah.10 Pri sami orga-
nizaciji mature ni bilo sprememb, te pa so se pojavile pri vsebini, saj so bili
slovenski dijaki po novem izenačeni z drugimi v Jugoslaviji po številu pred-
metov. To pa Slovencem verjetno ni prineslo veselja, saj so morali po novem
delati pisni in ustni izpit iz “srbskohrvatskoslovenskega jezika”. Državni
unitarizem je torej pokazal zobe tudi pri maturitetnih izpitih. Med navo-
dili pa ni bilo posebej poudarjeno, kako naj bi profesorji izbirali vprašanje
med “tremi dialekti” državnega jezika, tako da so lahko z oblikovanji vpra-
šanj slovenski profesorji dosti omilili težnje po asimilaciji slovenskega jezi-
ka. Državni unitarizem je bil viden tudi pri navodilih za oblikovanje vpra-
šanj iz zgodovine, kjer je bil vedno govor o narodu v ednini (torej o enovi-
tem jugoslovanskem narodu). Kam naj bi vodila takšna šolska politika, je
nakazala že tiskana izdaja pravil o maturi Državne štamparije iz Beograda
iz leta 1930. Tiskana je bila le v enem jeziku, uradno verjetno v srbskohr-
vatskoslovenščini in v cirilici, torej v jeziku, ki je nam bolj znan kot srbšči-
na, našega maternega jezika slovenščine pa v knjižici ne zasledimo.
Da slovenski slavisti s takšnim stanjem niso mogli biti zadovoljni, je
menda jasno. Vsak se je znašel, kakor je vedel in znal. Profesorji slovenščine
na gimnazijah so ravnali različno. Pri nekaterih profesorjih so vse ure pote-
kale v slovenščini, pri drugih so ob obravnavi srbskih in hrvaških literatov
tudi učne ure potekale v srbohrvaščini, nekateri pa so šli tako daleč, da so
tudi polovico šolskih in domačih nalog pisali v srbohrvaščini ter polovico
v latinici in polovico v cirilici. V teh primerih so bile slovenščini zelo skopo
odmerjene učne ure in temu primerna je bila tudi pripravljenost na maturo.
Boj za pravico slovenskega jezika se je razširil leta 1932 po izdaji knjižice Jo-
sipa Vidmarja Kulturni problem slovenstva in polemikah ob njej. Slovenski
srednješolski profesorji slavisti so v letih 1933 in 1934 poslali pristojnim
organom dve odmevni resoluciji, v katerih so zahtevali vnovično samostoj-
nost predmeta slovenskega jezika, odpravo izraza srbsko-hrvatski-sloven-
ski in zahtevo po strokovnem reševanju problemov brez vpletanja in cen-
zurnih posegov prosvetnega ministrstva iz Beograda v slovenske učne na-
9 Ervin Dolenc, Kulturna zakonodaja v Sloveniji v času jugoslovanskega klasičnega parlamenta-
rizma 1918–1929, Prispevki za novejšo zgodovino XXXII (1992), št. 1–2, 38.
10 Pravila o nižem i višem tečajnom ispitu u realnim i klasičnim gimnazijama i realkama, Beo-
grad 1930.
