Page 67 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 67
Slovenska matura v jugoslovanski državi
gim in smo imeli s šolskim letom 1923/24 v Sloveniji le še slovenske gim-
nazijske razrede. Te pa so po drugi strani močno prizadeli številni posku-
si poenotenja šolstva v Jugoslaviji. Namesto celovite šolske reforme, ki bi
z zakoni sistematično gradila šolski sistem, so skušali nekateri od pogo-
sto se menjajočih prosvetnih ministrov z ministrskimi odredbami poeno-
titi učne načrte vseh gimnazij v državi. Pri tem so se najpogosteje nasla-
njali na učne načrte srbskih gimnazij. Začelo se je izrinjanje klasičnih je-
zikov iz učnih načrtov, omejevanje ur za občo zgodovino v nižji gimnazi-
ji in pri pouku živih jezikov zamenjava nemščine, ki je bila Slovencem za-
radi zgodovinske povezanosti z germanskim svetom vsekakor najpomemb-
nejši tuj jezik, s francoščino, ki je bila zaradi povezanosti Srbije in Franci-
je bolj doma na srbskih gimnazijah. Slovenski pedagogi so imeli pripombe
predvsem na pretirano centralizacijo odločanja v beograjskem ministrstvu
za prosveto, saj so bili oblastni organi le prenašalci direktiv in pisci poročil
za ministrstvo, in na neustrezne učne načrte, ne pa tudi na zrelostni izpit.
Nekaj pripomb je bilo le na “malo maturo” oziroma nižji tečajni izpit, saj
so bila mnenja o njeni smiselnosti zelo deljena. O njej je Josip Wester leta
1927 zapisal: “Tudi po dovršenem IV. razredu srednje šole naj bi se za pre-
stop v V. razred vršila odbira učencev, a ne s pomočjo nižjega tečajnega iz-
pita, ‘male mature’, ki se je kot nesmotrena uredba lani pametno odpravi-
la, temveč zopet na osnovi poznanja učenčevih individualnih zmožnosti in
značilnih pojavov njegove inteligence.”8
Drugače pa večjih pripomb na tradicionalno obliko obeh matur ozi-
roma tečajnih izpitov slovenski pedagogi in praktiki niso imeli. Matura je
bila sestavni in logični del zaključka šolanja, dokaz uspešnosti osemletnega
gimnazijskega šolanja in vstopnica za fakultetni študij. Bila je tako uvelja-
vljena in tako vcepljena v zavest pedagoških delavcev, da nihče ni videl smi-
sla v gimnazijskem šolanju brez zaključne mature.
Ko slovenščino zamenja srbskohrvatskoslovenski jezik
Celoten politični in družbeni, s tem pa tudi šolski sistem se je bistveno
spremenil po 6. januarju 1929, ko je kralj Aleksander razpustil parlament.
Ta je poprej zaradi različnih strankarskih interesov zaviral tudi sprejema-
nje šolske zakonodaje, s katero so poskušali čim bolj poenotiti sistem šolstva
v vsej državi. Poleg tega je preimenovanje države v Kraljevino Jugoslavijo 3.
oktobra 1929 spodbujalo poudarjanje nove vrednote, jugoslovanstva, ki naj
bi se zrcalilo v vseh področjih življenja. To je upoštevala tudi nova šolska za-
konodaja, ki jo je prosvetno ministrstvo izdajalo od uvedbe diktature na-
8 Josip Wester, Kriza naše srednje šole, Ljubljana 1927, 44.
gim in smo imeli s šolskim letom 1923/24 v Sloveniji le še slovenske gim-
nazijske razrede. Te pa so po drugi strani močno prizadeli številni posku-
si poenotenja šolstva v Jugoslaviji. Namesto celovite šolske reforme, ki bi
z zakoni sistematično gradila šolski sistem, so skušali nekateri od pogo-
sto se menjajočih prosvetnih ministrov z ministrskimi odredbami poeno-
titi učne načrte vseh gimnazij v državi. Pri tem so se najpogosteje nasla-
njali na učne načrte srbskih gimnazij. Začelo se je izrinjanje klasičnih je-
zikov iz učnih načrtov, omejevanje ur za občo zgodovino v nižji gimnazi-
ji in pri pouku živih jezikov zamenjava nemščine, ki je bila Slovencem za-
radi zgodovinske povezanosti z germanskim svetom vsekakor najpomemb-
nejši tuj jezik, s francoščino, ki je bila zaradi povezanosti Srbije in Franci-
je bolj doma na srbskih gimnazijah. Slovenski pedagogi so imeli pripombe
predvsem na pretirano centralizacijo odločanja v beograjskem ministrstvu
za prosveto, saj so bili oblastni organi le prenašalci direktiv in pisci poročil
za ministrstvo, in na neustrezne učne načrte, ne pa tudi na zrelostni izpit.
Nekaj pripomb je bilo le na “malo maturo” oziroma nižji tečajni izpit, saj
so bila mnenja o njeni smiselnosti zelo deljena. O njej je Josip Wester leta
1927 zapisal: “Tudi po dovršenem IV. razredu srednje šole naj bi se za pre-
stop v V. razred vršila odbira učencev, a ne s pomočjo nižjega tečajnega iz-
pita, ‘male mature’, ki se je kot nesmotrena uredba lani pametno odpravi-
la, temveč zopet na osnovi poznanja učenčevih individualnih zmožnosti in
značilnih pojavov njegove inteligence.”8
Drugače pa večjih pripomb na tradicionalno obliko obeh matur ozi-
roma tečajnih izpitov slovenski pedagogi in praktiki niso imeli. Matura je
bila sestavni in logični del zaključka šolanja, dokaz uspešnosti osemletnega
gimnazijskega šolanja in vstopnica za fakultetni študij. Bila je tako uvelja-
vljena in tako vcepljena v zavest pedagoških delavcev, da nihče ni videl smi-
sla v gimnazijskem šolanju brez zaključne mature.
Ko slovenščino zamenja srbskohrvatskoslovenski jezik
Celoten politični in družbeni, s tem pa tudi šolski sistem se je bistveno
spremenil po 6. januarju 1929, ko je kralj Aleksander razpustil parlament.
Ta je poprej zaradi različnih strankarskih interesov zaviral tudi sprejema-
nje šolske zakonodaje, s katero so poskušali čim bolj poenotiti sistem šolstva
v vsej državi. Poleg tega je preimenovanje države v Kraljevino Jugoslavijo 3.
oktobra 1929 spodbujalo poudarjanje nove vrednote, jugoslovanstva, ki naj
bi se zrcalilo v vseh področjih življenja. To je upoštevala tudi nova šolska za-
konodaja, ki jo je prosvetno ministrstvo izdajalo od uvedbe diktature na-
8 Josip Wester, Kriza naše srednje šole, Ljubljana 1927, 44.
