Page 64 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 64
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
tnega odbora in ostalim učiteljem, ki so smeli prisostvovati maturi, je bila
zabičana stroga tajnost, saj matura ni veljala za javni dogodek. Priprave na
maturo je vodil direktor šole, ki je po tem, ko je zbral prijave dijakov, skli-
cal sestanek s profesorji in jim določil rok, do katerega so morali predloži-
ti ustrezno število tem. Ministrski odposlanec je smel kot predsednik izpi-
tnega odbora, če se ni strinjal z izbrano temo, to zabeležiti v zapisnik.
Osmošolci so se pri maturi pošteno potili. Po eni strani zato, ker je po-
tekala na prehodu iz tople pomladi v vroče poletje, po drugi strani zato, ker
so bili pri njej lepo oblečeni, primerno takratnemu ugledu gimnazije, naj-
bolj pa verjetno zato, ker sta trema in živčnost pogosto opravili svoje nepri-
jetno poslanstvo. Pot pa so dijaki prelivali pri pismenem in ustnem delu iz-
pita. V pisnem so se mučili s sestavkom iz slovenskega jezika, ki je smel tra-
jati do štiri ure, uro krajši pa so smeli biti prevodi iz živega jezika, nemšči-
ne, francoščine ali italijanščine, iz latinščine (dijaki klasičnih gimnazij so
lahko izbirali med njo ali grščino) in iz srbohrvaščine. Poleg tega so imeli
na pisnem delu še štiri ure časa za izračunavanje treh matematičnih nalog,
ene iz algebre, ene iz planimetrije ali stereometrije in ene iz trigonometri-
je ali analitične geometrije. Pri oddelkih z nemškim učnim jezikom je bil
sestavek seveda v nemščini, prevoda pa sta bila le dva, iz slovenščine in iz
latinščine (ali grščine) na učni jezik, torej nemščino. Pri vseh prevodih je
smel kandidat uporabljati slovar, pri matematičnih nalogah je bila dovolje-
na uporaba logaritemskih tabel in obrazcev iz matematike, uporaba ostalih
knjižnih pripomočkov pa je bila prepovedana.
Že samo pisni del mature je trajal ves teden, saj izpitni odbor ni smel
preobremenjevati že od priprav preutrujenih dijakov, tako da so ti vsak dan
dopoldne pisali po eno nalogo. Člani izpitnih odborov so pri tem delu izpi-
ta predvsem strogo nadzorovali potek mature. Naloge so bile skrbno varo-
vane in naslove tem so dijaki izvedeli šele ob začetku reševanja. Vsak osmo-
šolec se je moral usesti v svojo klop, te pa so morale biti primerno razma-
knjene, da ne bi bilo možno prepisovanje. Brez dovoljenja člana izpitnega
odbora kandidati vse tri ali štiri ure niso smeli zapustiti prostora, pa čeprav
si lahko predstavljamo, da sta živčnost in “višja sila” pogosto zahtevali od-
hod na mesto, “kamor gre tudi cesar peš”. Vse izdelke so morali nadzorni
učitelji vpisovati v zapisnik, naloge pa hraniti na šoli še tri leta po tistem, ko
so kandidati opravili maturo.
Tisti dijaki, ki so imeli v zadnjem gimnazijskem šolskem letu zaključe-
ni iz vseh predmetov zgolj najvišji dve oceni, so se trudili, da bi tudi na pi-
snem delu prejeli najvišji oceni prav dobro ali dobro iz vseh predmetov, saj
so bili v tem primeru oproščeni polaganja ustnega dela izpita; ocena odlič-
tnega odbora in ostalim učiteljem, ki so smeli prisostvovati maturi, je bila
zabičana stroga tajnost, saj matura ni veljala za javni dogodek. Priprave na
maturo je vodil direktor šole, ki je po tem, ko je zbral prijave dijakov, skli-
cal sestanek s profesorji in jim določil rok, do katerega so morali predloži-
ti ustrezno število tem. Ministrski odposlanec je smel kot predsednik izpi-
tnega odbora, če se ni strinjal z izbrano temo, to zabeležiti v zapisnik.
Osmošolci so se pri maturi pošteno potili. Po eni strani zato, ker je po-
tekala na prehodu iz tople pomladi v vroče poletje, po drugi strani zato, ker
so bili pri njej lepo oblečeni, primerno takratnemu ugledu gimnazije, naj-
bolj pa verjetno zato, ker sta trema in živčnost pogosto opravili svoje nepri-
jetno poslanstvo. Pot pa so dijaki prelivali pri pismenem in ustnem delu iz-
pita. V pisnem so se mučili s sestavkom iz slovenskega jezika, ki je smel tra-
jati do štiri ure, uro krajši pa so smeli biti prevodi iz živega jezika, nemšči-
ne, francoščine ali italijanščine, iz latinščine (dijaki klasičnih gimnazij so
lahko izbirali med njo ali grščino) in iz srbohrvaščine. Poleg tega so imeli
na pisnem delu še štiri ure časa za izračunavanje treh matematičnih nalog,
ene iz algebre, ene iz planimetrije ali stereometrije in ene iz trigonometri-
je ali analitične geometrije. Pri oddelkih z nemškim učnim jezikom je bil
sestavek seveda v nemščini, prevoda pa sta bila le dva, iz slovenščine in iz
latinščine (ali grščine) na učni jezik, torej nemščino. Pri vseh prevodih je
smel kandidat uporabljati slovar, pri matematičnih nalogah je bila dovolje-
na uporaba logaritemskih tabel in obrazcev iz matematike, uporaba ostalih
knjižnih pripomočkov pa je bila prepovedana.
Že samo pisni del mature je trajal ves teden, saj izpitni odbor ni smel
preobremenjevati že od priprav preutrujenih dijakov, tako da so ti vsak dan
dopoldne pisali po eno nalogo. Člani izpitnih odborov so pri tem delu izpi-
ta predvsem strogo nadzorovali potek mature. Naloge so bile skrbno varo-
vane in naslove tem so dijaki izvedeli šele ob začetku reševanja. Vsak osmo-
šolec se je moral usesti v svojo klop, te pa so morale biti primerno razma-
knjene, da ne bi bilo možno prepisovanje. Brez dovoljenja člana izpitnega
odbora kandidati vse tri ali štiri ure niso smeli zapustiti prostora, pa čeprav
si lahko predstavljamo, da sta živčnost in “višja sila” pogosto zahtevali od-
hod na mesto, “kamor gre tudi cesar peš”. Vse izdelke so morali nadzorni
učitelji vpisovati v zapisnik, naloge pa hraniti na šoli še tri leta po tistem, ko
so kandidati opravili maturo.
Tisti dijaki, ki so imeli v zadnjem gimnazijskem šolskem letu zaključe-
ni iz vseh predmetov zgolj najvišji dve oceni, so se trudili, da bi tudi na pi-
snem delu prejeli najvišji oceni prav dobro ali dobro iz vseh predmetov, saj
so bili v tem primeru oproščeni polaganja ustnega dela izpita; ocena odlič-
