Page 65 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 65
Slovenska matura v jugoslovanski državi
no je bila dodana v šolskem letu 1925/26 in od takrat naprej je bilo seve-
da potrebno drugačno tolmačenje najvišjih dveh ocen. Tiste pa, ki niso bili
tako uspešni, in teh je bila velika večina, je čakalo še prelivanje znoja na
ustnem izpitu. Nanj je bil pripuščen kandidat, ki je imel na pismenem delu
največ eno negativno oceno, če pa je imel dve, med njimi ni smelo biti slo-
venščine. V nasprotnem je moral kandidat čakati celo leto, preden je dobil
novo priložnost, da svojo zrelost dokaže na zrelostnem izpitu.
Ustni del izpita se je nadaljeval v največ treh dneh po opravljenem za-
dnjem pisnem delu, učenci pa so odgovarjali na vprašanja iz šestih pred-
metov: slovenskega jezika s književnostjo; živega jezika; latinščine oziroma
grščine; srbohrvatskega jezika z novo književnostjo; narodne in obče zgo-
dovine; zemljepisa Jugoslavije in matematike. V nemških razredih sta bila
prva dva predmeta seveda zamenjana, tako da je moral poleg učnega jezi-
ka – nemščine, pripravnik prevajati in pojasnjevati še izbrani odlomek iz
slovenščine in odgovarjati na vprašanja iz novejše slovenske književnosti.
Pri ustnem delu je verjetno marsikaterega dijaka zgrabila huda trema,
kajti na “nasprotni” strani je sedel celotni izpitni odbor, ki je smel kandidata
spraševati za vsak posamezni predmet okvirno po deset minut. Predsednik
izpitnega odbora, torej ministrski odposlanec, je smel po svojem preudarku
skrajšati ali podaljšati čas za spraševanje posameznega učenca. Dnevno se je
pred izpitnim odborom zvrstilo največ osem pripravnikov, po štirje dopol-
dne in popoldne. Skupinica je najprej po vrsti odgovarjala na vprašanja iz
enega predmeta, nato drugega in tako naprej. Vsak dijak je do svojih vpra-
šanj prišel z vlečenjem enega lističa iz kupa lističev z vprašanji. Število listi-
čev je moralo vsaj za pet presegati število prijavljenih kandidatov, na vsakem
lističu pa so bila največ tri vprašanja. Lističa po “izrabi” niso vračali na kup.
Pri jezikih dijaki niso odgovarjali na klasično zastavljena vprašanja, temveč
so po en odstavek prevajali in pojasnili. Ko je osmošolec bolj ali manj uspe-
šno odgovoril na vprašanja iz enega predmeta, si je lahko malce odpočil, da
so bili medtem iz istega predmeta povprašani še njegovi sotrpini.
Pogosto se je seveda dogodilo, da je imel učenec tako nesrečno roko, da
je potegnil ravno vprašanja, ki mu niso bila najbolj po volji. V tem primeru
je sicer smel listič z vprašanji v petih minutah zamenjati, toda strogost in
resnost mature sta zahtevali, da izpitni odbor to upošteva pri ocenjevanju
kandidatovega znanja, navzdol seveda.
Člani izpitnega odbora so vodili izpitni protokol; vanj so zapisali oce-
no, za katero je bila večina izpitnega odbora. V primeru “neodločenega izi-
da” je obveljal glas predsednika odbora, nezadovoljni član izpitnega odbo-
no je bila dodana v šolskem letu 1925/26 in od takrat naprej je bilo seve-
da potrebno drugačno tolmačenje najvišjih dveh ocen. Tiste pa, ki niso bili
tako uspešni, in teh je bila velika večina, je čakalo še prelivanje znoja na
ustnem izpitu. Nanj je bil pripuščen kandidat, ki je imel na pismenem delu
največ eno negativno oceno, če pa je imel dve, med njimi ni smelo biti slo-
venščine. V nasprotnem je moral kandidat čakati celo leto, preden je dobil
novo priložnost, da svojo zrelost dokaže na zrelostnem izpitu.
Ustni del izpita se je nadaljeval v največ treh dneh po opravljenem za-
dnjem pisnem delu, učenci pa so odgovarjali na vprašanja iz šestih pred-
metov: slovenskega jezika s književnostjo; živega jezika; latinščine oziroma
grščine; srbohrvatskega jezika z novo književnostjo; narodne in obče zgo-
dovine; zemljepisa Jugoslavije in matematike. V nemških razredih sta bila
prva dva predmeta seveda zamenjana, tako da je moral poleg učnega jezi-
ka – nemščine, pripravnik prevajati in pojasnjevati še izbrani odlomek iz
slovenščine in odgovarjati na vprašanja iz novejše slovenske književnosti.
Pri ustnem delu je verjetno marsikaterega dijaka zgrabila huda trema,
kajti na “nasprotni” strani je sedel celotni izpitni odbor, ki je smel kandidata
spraševati za vsak posamezni predmet okvirno po deset minut. Predsednik
izpitnega odbora, torej ministrski odposlanec, je smel po svojem preudarku
skrajšati ali podaljšati čas za spraševanje posameznega učenca. Dnevno se je
pred izpitnim odborom zvrstilo največ osem pripravnikov, po štirje dopol-
dne in popoldne. Skupinica je najprej po vrsti odgovarjala na vprašanja iz
enega predmeta, nato drugega in tako naprej. Vsak dijak je do svojih vpra-
šanj prišel z vlečenjem enega lističa iz kupa lističev z vprašanji. Število listi-
čev je moralo vsaj za pet presegati število prijavljenih kandidatov, na vsakem
lističu pa so bila največ tri vprašanja. Lističa po “izrabi” niso vračali na kup.
Pri jezikih dijaki niso odgovarjali na klasično zastavljena vprašanja, temveč
so po en odstavek prevajali in pojasnili. Ko je osmošolec bolj ali manj uspe-
šno odgovoril na vprašanja iz enega predmeta, si je lahko malce odpočil, da
so bili medtem iz istega predmeta povprašani še njegovi sotrpini.
Pogosto se je seveda dogodilo, da je imel učenec tako nesrečno roko, da
je potegnil ravno vprašanja, ki mu niso bila najbolj po volji. V tem primeru
je sicer smel listič z vprašanji v petih minutah zamenjati, toda strogost in
resnost mature sta zahtevali, da izpitni odbor to upošteva pri ocenjevanju
kandidatovega znanja, navzdol seveda.
Člani izpitnega odbora so vodili izpitni protokol; vanj so zapisali oce-
no, za katero je bila večina izpitnega odbora. V primeru “neodločenega izi-
da” je obveljal glas predsednika odbora, nezadovoljni član izpitnega odbo-
