Page 66 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 66
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
ra pa je lahko v zapisnik zabeležil odvojeno mnenje. Ocena je bila skupna za
pisni in ustni del. S tistimi, ki so pokazali zadovoljivo znanje pri vseh pred-
metih, izpitni odbor ni imel večjih težav.
Težava je bila seveda z dijaki, ki so pri enem ali več predmetih prejeli
negativne ocene. Če je imel kandidat takšno srečo v nesreči, da je imel naj-
več dve negativni oceni in med njimi ni bilo slovenščine, je lahko ponovno
opravljal izpit iz teh negativno ocenjenih predmetov že v septembrskem ali
nato januarskem roku. Če pa še takrat ni prepričal profesorjev s svojim zna-
njem, je smel tako kot tisti, ki so dobili na maturi večino negativnih ocen,
šele čez leto dni ponovno opravljati celotno maturo.
Ko je izpitni odbor zapisal vse ocene, je opravil še zadnjo formalnost
in na vprašanje predsednika izpitnega odbora sklepal “za vsakega priprav-
nika posebej o naslednjem: ali se pripravniku na podlagi pokazanega celo-
kupnega učnega uspeha more ali ne more priznati zrelost in sposobnost za
fakultetske študije”. Za tiste, ki niso imeli nobene nezadostne ocene, je bil
sklep seveda preprost in izpitni odbor je v zapisniku zabeležil: “Na podla-
gi dobljenih ocen pri v. t. izpitu, ki so ga polagali pripravniki N. N. N. N.,
itd., jim izpitni odbor priznava zrelost in sposobnost za fakultetske študi-
je na univerzi.”7
Dan po končani maturi je moral v prisotnosti vseh članov izpitnega od-
bora predsednik (ali v njegovi odsotnosti podpredsednik, tj. direktor šole)
razglasiti rezultate izpitov, tako predsednik (ministrski odposlanec) kot
podpredsednik (direktor šole) pa sta imela 14 dni časa, da sta sestavila vsak
svoje poročilo o višjem tečajnem izpitu in ga poslala ministrstvu za prosveto.
Najkasneje v osmih dneh po končanju izpita so gimnazije pripravile
slovesnost, na kateri so maturantom izdali “izpričevalo o višjem tečajnem
izpitu”. Običajno je bil ta dogodek na državni praznik Vidovdan, 28. juni-
ja. Monopol za tiskanje spričeval je imela Državna štamparija v Beogradu,
obrazec pa je predpisovalo beograjsko ministrstvo za prosveto.
Če bi primerjali položaj slovenskih in drugih dijakov v Jugoslaviji, lah-
ko ugotovimo, da je bila matura na Slovenskem obsežnejša kot v ostali dr-
žavi. Namesto slovenščine in srbsko-hrvatskega jezika so tam namreč ime-
li le drugega, ki so ga šteli za svoj materni jezik. Slovenski dijaki so se torej
tako na pisnem kot na ustnem delu mučili z enim predmetom več kot vr-
stniki v ostali državi, ki so dobili enakovredno spričevalo.
Izjeme, ki so bile predpisane za razrede z nemškim učnim jezikom, so
veljale le nekaj let, saj so tovrstni gimnazijski razredi usihali eden za dru-
7 J. Wester, n. d., 26.
ra pa je lahko v zapisnik zabeležil odvojeno mnenje. Ocena je bila skupna za
pisni in ustni del. S tistimi, ki so pokazali zadovoljivo znanje pri vseh pred-
metih, izpitni odbor ni imel večjih težav.
Težava je bila seveda z dijaki, ki so pri enem ali več predmetih prejeli
negativne ocene. Če je imel kandidat takšno srečo v nesreči, da je imel naj-
več dve negativni oceni in med njimi ni bilo slovenščine, je lahko ponovno
opravljal izpit iz teh negativno ocenjenih predmetov že v septembrskem ali
nato januarskem roku. Če pa še takrat ni prepričal profesorjev s svojim zna-
njem, je smel tako kot tisti, ki so dobili na maturi večino negativnih ocen,
šele čez leto dni ponovno opravljati celotno maturo.
Ko je izpitni odbor zapisal vse ocene, je opravil še zadnjo formalnost
in na vprašanje predsednika izpitnega odbora sklepal “za vsakega priprav-
nika posebej o naslednjem: ali se pripravniku na podlagi pokazanega celo-
kupnega učnega uspeha more ali ne more priznati zrelost in sposobnost za
fakultetske študije”. Za tiste, ki niso imeli nobene nezadostne ocene, je bil
sklep seveda preprost in izpitni odbor je v zapisniku zabeležil: “Na podla-
gi dobljenih ocen pri v. t. izpitu, ki so ga polagali pripravniki N. N. N. N.,
itd., jim izpitni odbor priznava zrelost in sposobnost za fakultetske študi-
je na univerzi.”7
Dan po končani maturi je moral v prisotnosti vseh članov izpitnega od-
bora predsednik (ali v njegovi odsotnosti podpredsednik, tj. direktor šole)
razglasiti rezultate izpitov, tako predsednik (ministrski odposlanec) kot
podpredsednik (direktor šole) pa sta imela 14 dni časa, da sta sestavila vsak
svoje poročilo o višjem tečajnem izpitu in ga poslala ministrstvu za prosveto.
Najkasneje v osmih dneh po končanju izpita so gimnazije pripravile
slovesnost, na kateri so maturantom izdali “izpričevalo o višjem tečajnem
izpitu”. Običajno je bil ta dogodek na državni praznik Vidovdan, 28. juni-
ja. Monopol za tiskanje spričeval je imela Državna štamparija v Beogradu,
obrazec pa je predpisovalo beograjsko ministrstvo za prosveto.
Če bi primerjali položaj slovenskih in drugih dijakov v Jugoslaviji, lah-
ko ugotovimo, da je bila matura na Slovenskem obsežnejša kot v ostali dr-
žavi. Namesto slovenščine in srbsko-hrvatskega jezika so tam namreč ime-
li le drugega, ki so ga šteli za svoj materni jezik. Slovenski dijaki so se torej
tako na pisnem kot na ustnem delu mučili z enim predmetom več kot vr-
stniki v ostali državi, ki so dobili enakovredno spričevalo.
Izjeme, ki so bile predpisane za razrede z nemškim učnim jezikom, so
veljale le nekaj let, saj so tovrstni gimnazijski razredi usihali eden za dru-
7 J. Wester, n. d., 26.
