Page 63 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 63
Slovenska matura v jugoslovanski državi
pisno nalogo, izbrano iz učnega načrta za 3. in 4. razred gimnazij, in ustne-
ga dela, medtem ko so bili izpiti pri ostalih predmetih zgolj ustni. Pri do-
movinoznanstvu je moral četrtošolec pokazati poznavanje narodne zgodo-
vine “našega troimenskega naroda” in zemljepisa. Izpraševanje je poteka-
lo pred tričlansko komisijo, ki ji je predsedoval direktor šole ali razrednik
4. razreda, izjema pa so bile zasebne srednje šole, torej v Sloveniji škofijska
gimnazija v Št. Vidu nad Ljubljano in ženska realna gimnazija v Ljubljani,
kjer je izpitnemu odboru predsedoval posebni ministrski odposlanec. Mal-
ce se je razlikovala še matura na šolah “z nedržavnim učnim jezikom”, to-
rej ponekod v Sloveniji z nemščino. Namesto izpitov iz slovenskega in srb-
skega ali hrvaškega jezika so nemški dijaki opravljali izpit iz nemškega kot
učnega jezika, iz slovenskega jezika in latinščine. Če je imel dijak iz enega
izpita negativno oceno, je smel ponovno pristopiti k izpitu tega predmeta
v zadnjem tednu avgusta, vsak nadaljnji popravni poskus pa je lahko opra-
vljal zgolj kot privatist. “Izpričevalo o nižjem tečajnem izpitu” je bila pri-
stopnica za vpis v 5. razred gimnazije, vanj pa so vpisali ocene male matu-
re, za ostale predmete pa prepisali letne ocene 4. razreda nižje gimnazije.5
Najpomembnejši del gimnazijskega šolanja je bil vsekakor višji tečajni
izpit na koncu 8. razreda. Na njem naj bi abiturienti pokazali uspešnost šo-
lanja na srednji šoli in sposobnost za nadaljnji študij na fakulteti. Ker naj bi
bila matura zgolj nadgradnja že doseženega znanja, “se pripravniku ne sta-
vljajo preveč podrobna vprašanja iz posameznih predmetov, temveč se bolj
pazi na to, ali je pripravnik prinesel iz srednje šole zadostno mero osnov-
nega harmonskega znanja, ali se zna s tem znanjem koristiti in ali kaže po-
trebno logičnost v izvajanju ter zanesljivost in pravilnost v izražanju svo-
jih zaključkov”.6
K maturi so se lahko prijavili dijaki, ki so imeli ob koncu 8. gimnazij-
skega razreda vsaj zadostno oceno iz vseh predmetov. S poukom je moral za-
dnji gimnazijski razred končati že pred koncem maja, da so se lahko dijaki
pripravili na maturo, ki je bila junija. Nižje in višje tečajne izpite so mora-
li na gimnazijah končati do Vidovdana, 28. junija, kajti ta dan je bil na gim-
nazijah kot državni praznik “rezerviran” za končni dan pouka šolskega leta.
Ministrstvo za prosveto v Beogradu je za vsako gimnazijo imenovalo
ministrskega odposlanca, ki je predsedoval izpitnemu odboru, podpredse-
dnik odbora je bil direktor šole, članov pa je moralo biti toliko, kot je bilo
predmetov, iz katerih so kandidati polagali višji tečajni izpit. Članom izpi-
5 Podrobneje glej v: Josip Wester, Pravila o nižjem in višjem tečajnem izpitu na srednjih šolah v
Sloveniji, Ljubljana 1924.
6 J. Wester, Pravila, 10.
pisno nalogo, izbrano iz učnega načrta za 3. in 4. razred gimnazij, in ustne-
ga dela, medtem ko so bili izpiti pri ostalih predmetih zgolj ustni. Pri do-
movinoznanstvu je moral četrtošolec pokazati poznavanje narodne zgodo-
vine “našega troimenskega naroda” in zemljepisa. Izpraševanje je poteka-
lo pred tričlansko komisijo, ki ji je predsedoval direktor šole ali razrednik
4. razreda, izjema pa so bile zasebne srednje šole, torej v Sloveniji škofijska
gimnazija v Št. Vidu nad Ljubljano in ženska realna gimnazija v Ljubljani,
kjer je izpitnemu odboru predsedoval posebni ministrski odposlanec. Mal-
ce se je razlikovala še matura na šolah “z nedržavnim učnim jezikom”, to-
rej ponekod v Sloveniji z nemščino. Namesto izpitov iz slovenskega in srb-
skega ali hrvaškega jezika so nemški dijaki opravljali izpit iz nemškega kot
učnega jezika, iz slovenskega jezika in latinščine. Če je imel dijak iz enega
izpita negativno oceno, je smel ponovno pristopiti k izpitu tega predmeta
v zadnjem tednu avgusta, vsak nadaljnji popravni poskus pa je lahko opra-
vljal zgolj kot privatist. “Izpričevalo o nižjem tečajnem izpitu” je bila pri-
stopnica za vpis v 5. razred gimnazije, vanj pa so vpisali ocene male matu-
re, za ostale predmete pa prepisali letne ocene 4. razreda nižje gimnazije.5
Najpomembnejši del gimnazijskega šolanja je bil vsekakor višji tečajni
izpit na koncu 8. razreda. Na njem naj bi abiturienti pokazali uspešnost šo-
lanja na srednji šoli in sposobnost za nadaljnji študij na fakulteti. Ker naj bi
bila matura zgolj nadgradnja že doseženega znanja, “se pripravniku ne sta-
vljajo preveč podrobna vprašanja iz posameznih predmetov, temveč se bolj
pazi na to, ali je pripravnik prinesel iz srednje šole zadostno mero osnov-
nega harmonskega znanja, ali se zna s tem znanjem koristiti in ali kaže po-
trebno logičnost v izvajanju ter zanesljivost in pravilnost v izražanju svo-
jih zaključkov”.6
K maturi so se lahko prijavili dijaki, ki so imeli ob koncu 8. gimnazij-
skega razreda vsaj zadostno oceno iz vseh predmetov. S poukom je moral za-
dnji gimnazijski razred končati že pred koncem maja, da so se lahko dijaki
pripravili na maturo, ki je bila junija. Nižje in višje tečajne izpite so mora-
li na gimnazijah končati do Vidovdana, 28. junija, kajti ta dan je bil na gim-
nazijah kot državni praznik “rezerviran” za končni dan pouka šolskega leta.
Ministrstvo za prosveto v Beogradu je za vsako gimnazijo imenovalo
ministrskega odposlanca, ki je predsedoval izpitnemu odboru, podpredse-
dnik odbora je bil direktor šole, članov pa je moralo biti toliko, kot je bilo
predmetov, iz katerih so kandidati polagali višji tečajni izpit. Članom izpi-
5 Podrobneje glej v: Josip Wester, Pravila o nižjem in višjem tečajnem izpitu na srednjih šolah v
Sloveniji, Ljubljana 1924.
6 J. Wester, Pravila, 10.
