Page 62 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 62
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
slovenščina. Pri njej so od kandidatov zahtevali znanje slovenskega slovstva
do Vodnika v splošnem, od Vodnika dalje pa bolj podrobno. Podobna je
bila sprememba tudi pri zemljepisu in zgodovini. Pri prvem so se po novem
dijaki v pripravah na maturo učili geografijo Kraljevine SHS s posebnim
ozirom na Slovenijo in Balkan namesto zemljepisa avstro-ogrske monarhi-
je, zgodovino Avstro-Ogrske pa je zamenjala zgodovina SHS ob upošteva-
nju preteklosti drugih slovanskih narodov.3
V gimnazijah na slovenskem ozemlju so v času dvoletnega Verstovško-
vega “ministrovanja” opravili dve temeljni spremembi. Druga je bila, ob slo-
venizaciji, še sprememba učnega načrta večine gimnazij iz klasičnega v real-
nega. Pri tem so večjo vlogo dobili živi jeziki, zlasti francoščina, in prirodo-
slovni predmeti, staro veljavo pa sta začela izgubljati klasična jezika, latin-
ščina in grščina. Kljub korenitim spremembam v gimnazijskih prostorih
se pomen mature ob tem ni spreminjal. Zrelostno spričevalo je bilo še na-
prej tisto, kar je bilo vse od začetkov mature sredi 19. stoletja – vstopnica za
univerzitetni študij. Do sprememb takšnega pojmovanja zaključnega izpi-
ta je prišlo šele po nekaj desetletnem bivanju v jugoslovanski državi, do ta-
krat pa se matura po načinu izvajanju, postopku in vsebini ni bistveno raz-
likovala od tiste v rajnki Avstriji.
Najpomembnejša sprememba je bila – kot že rečeno – zamenjava jezika
z uveljavitvijo slovenščine. Ob tem se je z maturo v Jugoslaviji dogajalo še
nekaj – večkrat so jo preimenovali. Toda ne glede na to, ali so ji v določnem
času uradno rekli tečajni, zrelostni ali zaključni izpit ali pa matura, je bilo
za dijake važno le eno; da dobijo potrdilo, da so jo uspešno opravili. Dijaki
so običajno v svojem žargonu govorili o maturi, pa naj je ta imela trenutno
takšno ali drugačno uradno ime.
Po ustalitvi razmer so se slovenski dijaki s tečajnim izpitom v času
osemletnega gimnazijskega šolanja srečali dvakrat. Kajti leta 1924 so dijaki
prvič opravljali nižji tečajni izpit (malo maturo). Tovrstno preverjanje zna-
nja po 4. gimnazijskem razredu so sicer čez dve leti ukinili, a ga zopet uve-
dli s šolskim letom 1929/30.4
Malo maturo so morali opraviti vsi dijaki, ki so se hoteli vpisati na višjo
gimnazijo. Petnajstletniki so se prvič soočili z resnejšim izpitom. Na njem
so pokazali znanje iz nacionalne skupine predmetov, drugega jezika in ma-
tematike. Nacionalna skupina je obsegala slovenščino, srbski ali hrvatski
jezik in domovinoznanstvo. Pri slovenskem jeziku se je četrtošolec trudil s
3 Milan Dodič, Dvesto petindvajset let novomeške gimnazije, 131.
4 M. Dodič, n. d., 144–145.
slovenščina. Pri njej so od kandidatov zahtevali znanje slovenskega slovstva
do Vodnika v splošnem, od Vodnika dalje pa bolj podrobno. Podobna je
bila sprememba tudi pri zemljepisu in zgodovini. Pri prvem so se po novem
dijaki v pripravah na maturo učili geografijo Kraljevine SHS s posebnim
ozirom na Slovenijo in Balkan namesto zemljepisa avstro-ogrske monarhi-
je, zgodovino Avstro-Ogrske pa je zamenjala zgodovina SHS ob upošteva-
nju preteklosti drugih slovanskih narodov.3
V gimnazijah na slovenskem ozemlju so v času dvoletnega Verstovško-
vega “ministrovanja” opravili dve temeljni spremembi. Druga je bila, ob slo-
venizaciji, še sprememba učnega načrta večine gimnazij iz klasičnega v real-
nega. Pri tem so večjo vlogo dobili živi jeziki, zlasti francoščina, in prirodo-
slovni predmeti, staro veljavo pa sta začela izgubljati klasična jezika, latin-
ščina in grščina. Kljub korenitim spremembam v gimnazijskih prostorih
se pomen mature ob tem ni spreminjal. Zrelostno spričevalo je bilo še na-
prej tisto, kar je bilo vse od začetkov mature sredi 19. stoletja – vstopnica za
univerzitetni študij. Do sprememb takšnega pojmovanja zaključnega izpi-
ta je prišlo šele po nekaj desetletnem bivanju v jugoslovanski državi, do ta-
krat pa se matura po načinu izvajanju, postopku in vsebini ni bistveno raz-
likovala od tiste v rajnki Avstriji.
Najpomembnejša sprememba je bila – kot že rečeno – zamenjava jezika
z uveljavitvijo slovenščine. Ob tem se je z maturo v Jugoslaviji dogajalo še
nekaj – večkrat so jo preimenovali. Toda ne glede na to, ali so ji v določnem
času uradno rekli tečajni, zrelostni ali zaključni izpit ali pa matura, je bilo
za dijake važno le eno; da dobijo potrdilo, da so jo uspešno opravili. Dijaki
so običajno v svojem žargonu govorili o maturi, pa naj je ta imela trenutno
takšno ali drugačno uradno ime.
Po ustalitvi razmer so se slovenski dijaki s tečajnim izpitom v času
osemletnega gimnazijskega šolanja srečali dvakrat. Kajti leta 1924 so dijaki
prvič opravljali nižji tečajni izpit (malo maturo). Tovrstno preverjanje zna-
nja po 4. gimnazijskem razredu so sicer čez dve leti ukinili, a ga zopet uve-
dli s šolskim letom 1929/30.4
Malo maturo so morali opraviti vsi dijaki, ki so se hoteli vpisati na višjo
gimnazijo. Petnajstletniki so se prvič soočili z resnejšim izpitom. Na njem
so pokazali znanje iz nacionalne skupine predmetov, drugega jezika in ma-
tematike. Nacionalna skupina je obsegala slovenščino, srbski ali hrvatski
jezik in domovinoznanstvo. Pri slovenskem jeziku se je četrtošolec trudil s
3 Milan Dodič, Dvesto petindvajset let novomeške gimnazije, 131.
4 M. Dodič, n. d., 144–145.
