Page 59 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 59
Slovenske gimnazije v jugoslovanski državi
Sekretariat Sveta je dva tedna kasneje le zaključil postopek verifikacije
gimnazij, ki se je zavlekel skorajda za celo leto. S tem pa je bilo konec tudi
(te faze) reforme gimnazij. Večina gimnazij je bila na začetku le pogojno ve-
rificiranih. Od tedanjih 27-ih gimnazij jih je 11 izpolnjevalo vse pogoje in
so bile verificirane že v prvem poskusu. To so bile gimnazije: Jurij Vega iz
Idrije, Kamnik, italijanska v Kopru, Kranj, I. Ljubljana-Bežigrad, V. Lju-
bljana-Šentvid, II. Maribor, Novo mesto, italijanska Piran, Ptuj in Ravne
na Koroškem. Pogojno verifikacijo, ki bi jim, če v zastavljenih rokih ne bi
izpolnile pogojev, propadla, so dobile gimnazije: Brežice, Celje, Črnomelj,
Jesenice, Kočevje, Koper, II. Ljubljana-Center, VI. Ljubljana-Moste, VII.
Ljubljana-Vič, I. Maribor, Murska Sobota, Nova Gorica, Postojna, Stična,
Škofja Loka in Trbovlje.44
V nekaj letih so tudi te gimnazije (in še gimnaziji Frana Mikološiča v
Ljutomeru, ustanovljena leta 1963, ter gimnazija v Velenju, ustanovljena
leta 1965) dobile dokumente o verifikaciji. S tem jim je bila priznana pravi-
ca javne veljavnosti izdanih spričeval. Slovenske gimnazije so tako prežive-
le prvi poskus ukinitve splošnoizobraževalnih šol na srednji stopnji šolanja
po 2. svetovni vojni. Poleg podpore iz strokovnih vrst, ki so jo gimnazije ve-
dno imele, je to omogočalo tudi dejstvo, da je takrat ukinitvi nasprotovala
tudi slovenska oblast. Zakaj je ta dve desetletji kasneje, ob uvajanju usmer-
jenega izobraževanja, ravnala drugače, ostaja zaenkrat še odprto vprašanje,
ki pa ga bo potrebno še podrobneje proučiti.
Da so lahko nadaljevale z delom, so morale gimnazije plačati visoko
ceno. Zaradi tehnične vzgoje z delom v proizvodnji, od katere ni bilo veli-
ko koristi, so izgubili učne ure za splošno izobrazbo pomembnejši jezikov-
ni in družboslovni predmeti. Zgodovina je izgubljala pomen na račun so-
ciologije, naravoslovni predmeti pa so ostali približno pri prejšnji kvoti ur.
Po novem učnem načrtu so se gimnazije, tako kot je predpisala resolucija o
vlogi in nalogah gimnazije, ravnale od šolskega leta 1962/63.45
Ob tem so se vodstva gimnazij soočila s precejšnjimi težavami, pred-
vsem z novostmi, ki večini niso ustrezale.46 Gimnazijski profesorji so o
predmetniku na splošno menili, da je preveč natrpan, največ negodovanj
pa je bilo zaradi skopo odmerjenih učnih ur za drugi tuji jezik. Nekate-
ra gimnazijska vodstva so predlagala okrnitev urnega fonda za sociologi-
jo na račun zgodovine, niso pa bili redki tudi glasovi, ki so predlagali kar
44 Objave XIV (1963), št. 3, 2.
45 Gimnazija (Gradivo za sestavo predmetnika in učnega načrta), Ljubljana 1964.
46 O tem več glej: Analiza ankete o problemih organizacije učno-vzgojnega dela in o vsebini ter za-
snovi učnih načrtov za gimnazije, Elaborat, tipkopis, hrani Slovenski šolski muzej.
Sekretariat Sveta je dva tedna kasneje le zaključil postopek verifikacije
gimnazij, ki se je zavlekel skorajda za celo leto. S tem pa je bilo konec tudi
(te faze) reforme gimnazij. Večina gimnazij je bila na začetku le pogojno ve-
rificiranih. Od tedanjih 27-ih gimnazij jih je 11 izpolnjevalo vse pogoje in
so bile verificirane že v prvem poskusu. To so bile gimnazije: Jurij Vega iz
Idrije, Kamnik, italijanska v Kopru, Kranj, I. Ljubljana-Bežigrad, V. Lju-
bljana-Šentvid, II. Maribor, Novo mesto, italijanska Piran, Ptuj in Ravne
na Koroškem. Pogojno verifikacijo, ki bi jim, če v zastavljenih rokih ne bi
izpolnile pogojev, propadla, so dobile gimnazije: Brežice, Celje, Črnomelj,
Jesenice, Kočevje, Koper, II. Ljubljana-Center, VI. Ljubljana-Moste, VII.
Ljubljana-Vič, I. Maribor, Murska Sobota, Nova Gorica, Postojna, Stična,
Škofja Loka in Trbovlje.44
V nekaj letih so tudi te gimnazije (in še gimnaziji Frana Mikološiča v
Ljutomeru, ustanovljena leta 1963, ter gimnazija v Velenju, ustanovljena
leta 1965) dobile dokumente o verifikaciji. S tem jim je bila priznana pravi-
ca javne veljavnosti izdanih spričeval. Slovenske gimnazije so tako prežive-
le prvi poskus ukinitve splošnoizobraževalnih šol na srednji stopnji šolanja
po 2. svetovni vojni. Poleg podpore iz strokovnih vrst, ki so jo gimnazije ve-
dno imele, je to omogočalo tudi dejstvo, da je takrat ukinitvi nasprotovala
tudi slovenska oblast. Zakaj je ta dve desetletji kasneje, ob uvajanju usmer-
jenega izobraževanja, ravnala drugače, ostaja zaenkrat še odprto vprašanje,
ki pa ga bo potrebno še podrobneje proučiti.
Da so lahko nadaljevale z delom, so morale gimnazije plačati visoko
ceno. Zaradi tehnične vzgoje z delom v proizvodnji, od katere ni bilo veli-
ko koristi, so izgubili učne ure za splošno izobrazbo pomembnejši jezikov-
ni in družboslovni predmeti. Zgodovina je izgubljala pomen na račun so-
ciologije, naravoslovni predmeti pa so ostali približno pri prejšnji kvoti ur.
Po novem učnem načrtu so se gimnazije, tako kot je predpisala resolucija o
vlogi in nalogah gimnazije, ravnale od šolskega leta 1962/63.45
Ob tem so se vodstva gimnazij soočila s precejšnjimi težavami, pred-
vsem z novostmi, ki večini niso ustrezale.46 Gimnazijski profesorji so o
predmetniku na splošno menili, da je preveč natrpan, največ negodovanj
pa je bilo zaradi skopo odmerjenih učnih ur za drugi tuji jezik. Nekate-
ra gimnazijska vodstva so predlagala okrnitev urnega fonda za sociologi-
jo na račun zgodovine, niso pa bili redki tudi glasovi, ki so predlagali kar
44 Objave XIV (1963), št. 3, 2.
45 Gimnazija (Gradivo za sestavo predmetnika in učnega načrta), Ljubljana 1964.
46 O tem več glej: Analiza ankete o problemih organizacije učno-vzgojnega dela in o vsebini ter za-
snovi učnih načrtov za gimnazije, Elaborat, tipkopis, hrani Slovenski šolski muzej.
