Page 58 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 58
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
Z minimalnim obsegom snovi za gimnazijske učne načrte pa je Svet za
šolstvo opredelil glavna tematska področja, ki so jih morali pri pripravi po-
drobnejših učnih načrtov upoštevati učiteljski zbori gimnazij. Precej pou-
darka so dajala navodila predvsem povezovanju znanj iz sorodnih predme-
tov.41 Predpisi, ki so po novem zavezovali gimnazijska vodstva, so prine-
sla v primerjavi s predlogi izpred nekaj let določene spremembe. Gimnazij-
skim učiteljem so bile verjetno najbolj všeč spremembe pri tehnični vzgoji,
ki ji je bila v primerjavi z manj kot leto dni starimi tezami odvzeta polovi-
ca ur. Kvote učnih ur so se sicer nekoliko razlikovale od učnih načrtov iz-
pred desetletja, toda do radikalnih sprememb po predlogih iz let 1958 in
1959 le ni prišlo.
Kljub temu so nastopile precejšnje težave z doseganjem pogojev za ve-
rifikacijo. Gimnazije so morale vložiti precej sredstev in naporov za uskla-
ditev predmetnikov in učnih načrtov ter zagotovitev pogojev za tehnični
pouk in v laboratorije. Zavod za napredek šolstva je maja 1962 sklical sesta-
nek z ravnatelji gimnazij, kjer so jim razložili spremembe in novosti. Svet za
šolstvo pa je avgusta 1962 imenoval komisijo, ki naj bi proučila zahtevke za
verifikacijo gimnazij. Ker je bila »prav gimnazija prva šola pri nas, za kate-
ro se zahteva verifikacija«, marsikatera vprašanja niso bila jasna in so bile
poslane dokumentacije nepopolne. Komisija za verifikacije je že ob pregle-
dovanju prvih vlog ugotavljala, da so na splošno gimnazije sestavile zelo ra-
znolike predmetnike in učne načrte in da se nekateri ne skladajo z zahteva-
mi Sveta za šolstvo. Pristojnim je kmalu postalo jasno, da je bil predpisani
rok za verifikacijo prekratek.42
O izvajanju reforme gimnazij je tako Svet za šolstvo razpravljal šele 12.
junija 1963, na zadnji seji pred ukinitvijo svetov in reorganizacijo državne
uprave. Člani so se pogovarjali tudi načelno o postopku verifikacije — kaj
je prinesel in kakšne rezultate je pokazal. Čeprav so ugotavljali, da so jih
nekatere gimnazije razumele zgolj kot administrativno formalnost, ki ji je
treba ustreči, so našli tudi veliko zelo spodbudnih rezultatov. Razveseljivo
je bilo, da so se nekatera gimnazijska vodstva zelo angažirala in precej iz-
boljšala pogoje dela na šoli. Pohvalili so nove laboratorije na šolah in ugo-
tavljali, da se je na teh šolah z več praktičnega dela pri tehniških in prirodo-
slovnih predmetih zelo izboljšala kakovost pouka.43
41 Objave XIII (1962), št. 4, 82—98.
42 A SŠM, š. 214, m. 8, Poročilo komisije za verifikacije gimnazij pri republiškem sekretariatu
za šolstvo LRS.
43 A SŠM, š. 222, m. 8, Stenografski zapisnik 8. redne seje Sveta za šolstvo SRS (12. 6. 1963).
Z minimalnim obsegom snovi za gimnazijske učne načrte pa je Svet za
šolstvo opredelil glavna tematska področja, ki so jih morali pri pripravi po-
drobnejših učnih načrtov upoštevati učiteljski zbori gimnazij. Precej pou-
darka so dajala navodila predvsem povezovanju znanj iz sorodnih predme-
tov.41 Predpisi, ki so po novem zavezovali gimnazijska vodstva, so prine-
sla v primerjavi s predlogi izpred nekaj let določene spremembe. Gimnazij-
skim učiteljem so bile verjetno najbolj všeč spremembe pri tehnični vzgoji,
ki ji je bila v primerjavi z manj kot leto dni starimi tezami odvzeta polovi-
ca ur. Kvote učnih ur so se sicer nekoliko razlikovale od učnih načrtov iz-
pred desetletja, toda do radikalnih sprememb po predlogih iz let 1958 in
1959 le ni prišlo.
Kljub temu so nastopile precejšnje težave z doseganjem pogojev za ve-
rifikacijo. Gimnazije so morale vložiti precej sredstev in naporov za uskla-
ditev predmetnikov in učnih načrtov ter zagotovitev pogojev za tehnični
pouk in v laboratorije. Zavod za napredek šolstva je maja 1962 sklical sesta-
nek z ravnatelji gimnazij, kjer so jim razložili spremembe in novosti. Svet za
šolstvo pa je avgusta 1962 imenoval komisijo, ki naj bi proučila zahtevke za
verifikacijo gimnazij. Ker je bila »prav gimnazija prva šola pri nas, za kate-
ro se zahteva verifikacija«, marsikatera vprašanja niso bila jasna in so bile
poslane dokumentacije nepopolne. Komisija za verifikacije je že ob pregle-
dovanju prvih vlog ugotavljala, da so na splošno gimnazije sestavile zelo ra-
znolike predmetnike in učne načrte in da se nekateri ne skladajo z zahteva-
mi Sveta za šolstvo. Pristojnim je kmalu postalo jasno, da je bil predpisani
rok za verifikacijo prekratek.42
O izvajanju reforme gimnazij je tako Svet za šolstvo razpravljal šele 12.
junija 1963, na zadnji seji pred ukinitvijo svetov in reorganizacijo državne
uprave. Člani so se pogovarjali tudi načelno o postopku verifikacije — kaj
je prinesel in kakšne rezultate je pokazal. Čeprav so ugotavljali, da so jih
nekatere gimnazije razumele zgolj kot administrativno formalnost, ki ji je
treba ustreči, so našli tudi veliko zelo spodbudnih rezultatov. Razveseljivo
je bilo, da so se nekatera gimnazijska vodstva zelo angažirala in precej iz-
boljšala pogoje dela na šoli. Pohvalili so nove laboratorije na šolah in ugo-
tavljali, da se je na teh šolah z več praktičnega dela pri tehniških in prirodo-
slovnih predmetih zelo izboljšala kakovost pouka.43
41 Objave XIII (1962), št. 4, 82—98.
42 A SŠM, š. 214, m. 8, Poročilo komisije za verifikacije gimnazij pri republiškem sekretariatu
za šolstvo LRS.
43 A SŠM, š. 222, m. 8, Stenografski zapisnik 8. redne seje Sveta za šolstvo SRS (12. 6. 1963).
