Page 56 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 56
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
nasprotovali tudi slovenski politiki, npr. predsednik vlade Boris Kraigher,
ki je menil, da bi pomenilo izdati poseben zakon za gimnazije utrditi njen
sloves privilegirane srednje šole. Vodilni slovenski partijski kulturni ideo-
log Boris Ziherl pa je predlagal, »da ne sprejmemo za gimnazijo posebne-
ga zakona, ampak naj bo to enotni zakon za vse strokovno šolstvo, saj je gi-
mnazija kot pripravljalnica za študij humanističnih ved ena izmed strokov-
nih šol poleg pripravljalnic za tehnične vede«.35
V dvoletnem čakanju na ureditev problematike strokovnega šolstva pa
je slovenska oblast prisluhnila tudi kritikam na račun predlaganih spre-
memb za gimnazije, ki so prihajale iz univerzitetnih krogov, predvsem s Fi-
lozofske fakultete. S problematiko gimnazij se je prosvetna oblast znova so-
očila sredi leta 1961, ko so bile začrtane vsaj temeljne smernice za strokov-
no šolstvo. Šolski minister Vlado Majhen je maja 1961 dovolj jasno pouda-
ril, da bo usoda gimnazij odvisna od reforme strokovnega šolstva: »Naš Iz-
vršni svet je stal na stališču, da gimnazije ne obravnavamo ločeno od stro-
kovnega šolstva, ampak skušamo gimnazije reformirati tako, kakor bo po-
kazala mreža strokovnega šolstva, kakšen pomen lahko še ima v tem okvi-
ru gimnazija /.../ Ko bo specializacija mreže srednjega strokovngea šolstva
bolj jasna, bo še jasnejše izstopila gimnazija oziroma dokončno se bo govo-
rilo o njeni usodi.«36
V konceptu preobrazbe strokovnega šolstva je bilo zabeleženo, da naj
ne bi bila gimnazija zgolj splošnoizobraževalna, temveč tudi neke vrste
strokovna šola za potrebe nadaljnjega šolanja tistih poklicev, ki kadra ne bi
mogle dobiti iz strokovnih šol. To je v prvi vrsti veljalo za Pravno in Filo-
zofsko fakulteto ter učiteljske šole.
Na tej podlagi in deloma tudi ob upoštevanju kritik strokovnih dru-
štev in pedagoških delavcev je Svet za šolstvo LRS junija 1961 izdelal Teze
za reformo gimnazije. Po eni strani je bil ta predlog najbolj radikalen po-
seg v ustroj gimnazij po 2. svetovni vojni vse do razvpitega usmerjenega iz-
obraževanja, po drugi strani pa je res tudi, da slovenski šolski reformator-
ji v njih niso več upoštevali vseh zahtev iz Beograda. V tezah je namreč ne-
dvoumno zavrnjena možnost delitve gimnazije na dva tipa srednjih šol, slo-
venski Svet za šolstvo pa je svoje stališče opravičeval s tem, da bi bila takšna
rešitev »nekakšno vračanje nazaj na nekoliko moderniziran tip nekdanje
klasične gimnazije in tip nekdanje realke, kakršne je poznala že bivša Av-
strija in deloma tudi bivša Jugoslavija«.37
35 ARS, AS 1589/III, š. 8, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS (17. 2. 1959), 13—14.
36 ARS, AS 1115, f. 54, Zapisnik 22. seje odbora za kulturo in prosveto (15. 5. 1961), 13.
37 ARS, AS 250, f. 38, 244—61, Teze za reformo gimnazije, 3.
nasprotovali tudi slovenski politiki, npr. predsednik vlade Boris Kraigher,
ki je menil, da bi pomenilo izdati poseben zakon za gimnazije utrditi njen
sloves privilegirane srednje šole. Vodilni slovenski partijski kulturni ideo-
log Boris Ziherl pa je predlagal, »da ne sprejmemo za gimnazijo posebne-
ga zakona, ampak naj bo to enotni zakon za vse strokovno šolstvo, saj je gi-
mnazija kot pripravljalnica za študij humanističnih ved ena izmed strokov-
nih šol poleg pripravljalnic za tehnične vede«.35
V dvoletnem čakanju na ureditev problematike strokovnega šolstva pa
je slovenska oblast prisluhnila tudi kritikam na račun predlaganih spre-
memb za gimnazije, ki so prihajale iz univerzitetnih krogov, predvsem s Fi-
lozofske fakultete. S problematiko gimnazij se je prosvetna oblast znova so-
očila sredi leta 1961, ko so bile začrtane vsaj temeljne smernice za strokov-
no šolstvo. Šolski minister Vlado Majhen je maja 1961 dovolj jasno pouda-
ril, da bo usoda gimnazij odvisna od reforme strokovnega šolstva: »Naš Iz-
vršni svet je stal na stališču, da gimnazije ne obravnavamo ločeno od stro-
kovnega šolstva, ampak skušamo gimnazije reformirati tako, kakor bo po-
kazala mreža strokovnega šolstva, kakšen pomen lahko še ima v tem okvi-
ru gimnazija /.../ Ko bo specializacija mreže srednjega strokovngea šolstva
bolj jasna, bo še jasnejše izstopila gimnazija oziroma dokončno se bo govo-
rilo o njeni usodi.«36
V konceptu preobrazbe strokovnega šolstva je bilo zabeleženo, da naj
ne bi bila gimnazija zgolj splošnoizobraževalna, temveč tudi neke vrste
strokovna šola za potrebe nadaljnjega šolanja tistih poklicev, ki kadra ne bi
mogle dobiti iz strokovnih šol. To je v prvi vrsti veljalo za Pravno in Filo-
zofsko fakulteto ter učiteljske šole.
Na tej podlagi in deloma tudi ob upoštevanju kritik strokovnih dru-
štev in pedagoških delavcev je Svet za šolstvo LRS junija 1961 izdelal Teze
za reformo gimnazije. Po eni strani je bil ta predlog najbolj radikalen po-
seg v ustroj gimnazij po 2. svetovni vojni vse do razvpitega usmerjenega iz-
obraževanja, po drugi strani pa je res tudi, da slovenski šolski reformator-
ji v njih niso več upoštevali vseh zahtev iz Beograda. V tezah je namreč ne-
dvoumno zavrnjena možnost delitve gimnazije na dva tipa srednjih šol, slo-
venski Svet za šolstvo pa je svoje stališče opravičeval s tem, da bi bila takšna
rešitev »nekakšno vračanje nazaj na nekoliko moderniziran tip nekdanje
klasične gimnazije in tip nekdanje realke, kakršne je poznala že bivša Av-
strija in deloma tudi bivša Jugoslavija«.37
35 ARS, AS 1589/III, š. 8, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS (17. 2. 1959), 13—14.
36 ARS, AS 1115, f. 54, Zapisnik 22. seje odbora za kulturo in prosveto (15. 5. 1961), 13.
37 ARS, AS 250, f. 38, 244—61, Teze za reformo gimnazije, 3.
