Page 55 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 55
Slovenske gimnazije v jugoslovanski državi
formo šolstva in splošnega zakona o šolstvu leta 1959 sestavila obširen ela-
borat o novi vlogi gimnazije. Med 22-imi člani jih je bilo kar 14 iz Beogra-
da, 5 jih je bilo iz Zagreba, 2 iz Skopja, iz Slovenije pa le ravnateljica ene od
ljubljanskih gimnazij Anka Pernuš.33 Toda ta skupina je, verjetno pod vti-
som kritik s terena, že opustila misel na bifurkacijo gimnazije na dva raz-
lična tipa srednje šole.
Po načelih jugoslovanskega splošnega zakona o šolstvu bi moralo biti
v naslednjih letih preoblikovano tudi srednje šolstvo v Sloveniji, toda do
tega v celoti ni prišlo. Strokovne šole so imele popolno prednost pred gim-
nazijami, zato so se prosvetne oblasti najprej posvetile vprašanjem srednjih
strokovnih šol. Gimnazije pa so s svojo tradicijo, znanjem in izkušnjami ter
profesorji, ki so jih vztrajno branili, povzročali nemalo težav slovenskim
politikom in šolskim načrtovalcem, ki so soglašali z načeli zvezne komi-
sije za reformo šolstva. Njen član in slovenski šolski minister Vlado Maj-
hen je 5. decembra 1958 na partijskem plenumu omenil, da je po skrajšanju
gimnazij v štiriletno srednjo šolo v Sloveniji 31 tovrstnih ustanov in da se
mu zdi to preveč: »Po drugi strani pa težko razvijamo strokovno šolstvo,
ker imamo po mojem mnenju preveč gimnazij.« Za njim je Edvard Kardelj
konkretno nakazal, kako naj v Sloveniji rešujejo problematiko srednjega
šolstva: »Mislim, da bi bilo prav, če bi tudi z administrativnimi ukrepi —
kjer je to potrebno — zmanjšali število gimnazij v korist strokovnih šol, zla-
sti pa v korist industrijskih šol, iz katerih bi izhajali strokovno visoko kva-
lificirani delavci, ki bi bili na nivoju srednjetehničnih kadrov.«34
Temeljno vprašanje šolske reforme na srednji stopnji šolanja je torej
bilo, kako omogočiti strokovnim in tehničnim šolam doseči premoč nad
gimnazijami. V prvih se je namreč po prepričanju oblastnikov šolala »de-
lavska« mladina, na gimnazijah pa naj bi prevladovala »meščanska«. Že
od srede petdesetih let so bili pogoji za vpis na univerze vse lažji, s tem pa
je prosvetna oblast omogočila dotok širšega kroga mladine na višje in vi-
soke šole. To seveda ne bi bilo nič narobe, če ne bi ob tem trpela kakovost.
Kajti iz strokovnih in poklicnih šol so bile po novem omogočene različne
poti za nadaljevanje študija, same šole pa ob tem niso bistveno napredovale.
Na predlog Prosvetnega sveta o razvejanosti gimnazij na jezikovno-
družboslovne in naravoslovno-matematične se je v Sloveniji vsul val pri-
pomb. Da do uresničitve predloga ni prišlo, je moč pripisati tudi temu, da
ni bil izdan zakon o gimnaziji, ki bi moral biti sprejet leta 1959. Temu so
33 Gimnazija, Beograd 1959, 232—233.
34 ARS, AS 1589/III, š. 7, Stenografski zapisnik IX. plenarne seje CK ZKS (5. 12. 1958), 46 in
63—64.
formo šolstva in splošnega zakona o šolstvu leta 1959 sestavila obširen ela-
borat o novi vlogi gimnazije. Med 22-imi člani jih je bilo kar 14 iz Beogra-
da, 5 jih je bilo iz Zagreba, 2 iz Skopja, iz Slovenije pa le ravnateljica ene od
ljubljanskih gimnazij Anka Pernuš.33 Toda ta skupina je, verjetno pod vti-
som kritik s terena, že opustila misel na bifurkacijo gimnazije na dva raz-
lična tipa srednje šole.
Po načelih jugoslovanskega splošnega zakona o šolstvu bi moralo biti
v naslednjih letih preoblikovano tudi srednje šolstvo v Sloveniji, toda do
tega v celoti ni prišlo. Strokovne šole so imele popolno prednost pred gim-
nazijami, zato so se prosvetne oblasti najprej posvetile vprašanjem srednjih
strokovnih šol. Gimnazije pa so s svojo tradicijo, znanjem in izkušnjami ter
profesorji, ki so jih vztrajno branili, povzročali nemalo težav slovenskim
politikom in šolskim načrtovalcem, ki so soglašali z načeli zvezne komi-
sije za reformo šolstva. Njen član in slovenski šolski minister Vlado Maj-
hen je 5. decembra 1958 na partijskem plenumu omenil, da je po skrajšanju
gimnazij v štiriletno srednjo šolo v Sloveniji 31 tovrstnih ustanov in da se
mu zdi to preveč: »Po drugi strani pa težko razvijamo strokovno šolstvo,
ker imamo po mojem mnenju preveč gimnazij.« Za njim je Edvard Kardelj
konkretno nakazal, kako naj v Sloveniji rešujejo problematiko srednjega
šolstva: »Mislim, da bi bilo prav, če bi tudi z administrativnimi ukrepi —
kjer je to potrebno — zmanjšali število gimnazij v korist strokovnih šol, zla-
sti pa v korist industrijskih šol, iz katerih bi izhajali strokovno visoko kva-
lificirani delavci, ki bi bili na nivoju srednjetehničnih kadrov.«34
Temeljno vprašanje šolske reforme na srednji stopnji šolanja je torej
bilo, kako omogočiti strokovnim in tehničnim šolam doseči premoč nad
gimnazijami. V prvih se je namreč po prepričanju oblastnikov šolala »de-
lavska« mladina, na gimnazijah pa naj bi prevladovala »meščanska«. Že
od srede petdesetih let so bili pogoji za vpis na univerze vse lažji, s tem pa
je prosvetna oblast omogočila dotok širšega kroga mladine na višje in vi-
soke šole. To seveda ne bi bilo nič narobe, če ne bi ob tem trpela kakovost.
Kajti iz strokovnih in poklicnih šol so bile po novem omogočene različne
poti za nadaljevanje študija, same šole pa ob tem niso bistveno napredovale.
Na predlog Prosvetnega sveta o razvejanosti gimnazij na jezikovno-
družboslovne in naravoslovno-matematične se je v Sloveniji vsul val pri-
pomb. Da do uresničitve predloga ni prišlo, je moč pripisati tudi temu, da
ni bil izdan zakon o gimnaziji, ki bi moral biti sprejet leta 1959. Temu so
33 Gimnazija, Beograd 1959, 232—233.
34 ARS, AS 1589/III, š. 7, Stenografski zapisnik IX. plenarne seje CK ZKS (5. 12. 1958), 46 in
63—64.
