Page 53 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 53
Slovenske gimnazije v jugoslovanski državi
ni dolžna in tudi noče nositi tako breme. Predvsem gradi tak šolski sistem,
ki bo učenca na vsaki stopnji usposabljal za proizvodnjo. S tem socialistič-
na skupnost odlaga s sebe težko odgovornost za vsak osebni neuspeh posa-
meznika, ker je odvisno samo od njegovega prizadevanja in kvalitete, koli-
ko bo dosegel v času svojega šolanja.« Da ne bi imeli šolski praktiki preveč
pripomb proti takim tezam, je rektor beograjske Višje pedagoške šole (!)
dodal, da je to »v prvi vrsti politično vprašanje in se ne more skrčiti samo
na problem šolstva«.28
Takšne teze in argumentacije z zahtevami po ukinjanju gimnazij je bilo
še pogosto slišati v naslednjih letih. Največkrat jih je ponovil Urošević sam,
vendar v tovrstnih prizadevanjih nikakor ni ostal osamljen. Na srečo pa ta-
krat tovrstna razmišljanja še niso naletela na odziv v Sloveniji, kar pa še ne
pomeni, da ni bilo nevarnosti, da bi ta načela veljala tudi za Slovenijo. Kajti
načela, oblikovana v zveznih organih, naj bi upoštevale vse republike, vod-
stvo Zveze komunistov Jugoslavije pa je na vsak način poskušalo »prepri-
čati« nejeverneže v svoj prav.
Gimnaziji so torej očitali preveč teoretično usmerjenost, ki ni omogo-
čala neposredne zaposlitve maturanta v proizvodnji, temveč je zahtevala
nadaljevanje študija ter prevlado meščanske mladine in premajhen delež
mladine iz delavskih vrst. V prvih vrstah branilcev gimnazij so se znašli
srednješolskih in univerzitetni profesorji, ki so zahtevali, naj gimnazija še
vedno ostane osrednja splošnoizobraževalna šola srednje stopnje, saj je le
ta nudila ustrezne možnosti za uspešno nadaljevanje študija na visokih šo-
lah, medtem ko so imeli z dijaki z drugih srednjih šol univerzitetni profe-
sorji večje težave.
V reformnih razpravah o usodi gimnazij je pristojna zvezna Komisija
za reformo šolstva tehtala med tremi predlogi: popolno ukinitvijo gimna-
zij, temeljito reformirano gimnazijo ali minimalno spremenjeno gimnazi-
jo. Leta 1955 je prevagala druga možnost, zahteva po temeljito reformira-
ni gimnaziji. To je pomenilo, da bo gimnazija izgubila mesto osrednje šole
srednje stopnje, da ne bo več edina, ki bo omogočala nemoten prestop na
višje stopnje šolanja in da bo morala doživeti precejšnje notranje spremem-
be po začrtanih ideološko-političnih zahtevah.29 To je maja 1956 v jugoslo-
vanski skupščini dovolj jasno povedal tudi predsednik odbora za prosveto
zvezne vlade Rodoljub Čolaković, ko je razlagal načela bodočega šolskega
sistema: »V njem bo, razumljivo, naše strokovno šolstvo zavzelo neko po-
28 N. m.
29 Problem gimnazija u sistemu srednjih škola, Savezni zavod za proučavanje školskih i prosvetnih
pitanja, sv. 2, Beograd, maj 1955.
ni dolžna in tudi noče nositi tako breme. Predvsem gradi tak šolski sistem,
ki bo učenca na vsaki stopnji usposabljal za proizvodnjo. S tem socialistič-
na skupnost odlaga s sebe težko odgovornost za vsak osebni neuspeh posa-
meznika, ker je odvisno samo od njegovega prizadevanja in kvalitete, koli-
ko bo dosegel v času svojega šolanja.« Da ne bi imeli šolski praktiki preveč
pripomb proti takim tezam, je rektor beograjske Višje pedagoške šole (!)
dodal, da je to »v prvi vrsti politično vprašanje in se ne more skrčiti samo
na problem šolstva«.28
Takšne teze in argumentacije z zahtevami po ukinjanju gimnazij je bilo
še pogosto slišati v naslednjih letih. Največkrat jih je ponovil Urošević sam,
vendar v tovrstnih prizadevanjih nikakor ni ostal osamljen. Na srečo pa ta-
krat tovrstna razmišljanja še niso naletela na odziv v Sloveniji, kar pa še ne
pomeni, da ni bilo nevarnosti, da bi ta načela veljala tudi za Slovenijo. Kajti
načela, oblikovana v zveznih organih, naj bi upoštevale vse republike, vod-
stvo Zveze komunistov Jugoslavije pa je na vsak način poskušalo »prepri-
čati« nejeverneže v svoj prav.
Gimnaziji so torej očitali preveč teoretično usmerjenost, ki ni omogo-
čala neposredne zaposlitve maturanta v proizvodnji, temveč je zahtevala
nadaljevanje študija ter prevlado meščanske mladine in premajhen delež
mladine iz delavskih vrst. V prvih vrstah branilcev gimnazij so se znašli
srednješolskih in univerzitetni profesorji, ki so zahtevali, naj gimnazija še
vedno ostane osrednja splošnoizobraževalna šola srednje stopnje, saj je le
ta nudila ustrezne možnosti za uspešno nadaljevanje študija na visokih šo-
lah, medtem ko so imeli z dijaki z drugih srednjih šol univerzitetni profe-
sorji večje težave.
V reformnih razpravah o usodi gimnazij je pristojna zvezna Komisija
za reformo šolstva tehtala med tremi predlogi: popolno ukinitvijo gimna-
zij, temeljito reformirano gimnazijo ali minimalno spremenjeno gimnazi-
jo. Leta 1955 je prevagala druga možnost, zahteva po temeljito reformira-
ni gimnaziji. To je pomenilo, da bo gimnazija izgubila mesto osrednje šole
srednje stopnje, da ne bo več edina, ki bo omogočala nemoten prestop na
višje stopnje šolanja in da bo morala doživeti precejšnje notranje spremem-
be po začrtanih ideološko-političnih zahtevah.29 To je maja 1956 v jugoslo-
vanski skupščini dovolj jasno povedal tudi predsednik odbora za prosveto
zvezne vlade Rodoljub Čolaković, ko je razlagal načela bodočega šolskega
sistema: »V njem bo, razumljivo, naše strokovno šolstvo zavzelo neko po-
28 N. m.
29 Problem gimnazija u sistemu srednjih škola, Savezni zavod za proučavanje školskih i prosvetnih
pitanja, sv. 2, Beograd, maj 1955.
